Čeprav je zgodba mnogim nepoznana, sega zgodovina McLarna na dirki 500 milj Indianapolisa tja v 70. leta prejšnjega stoletja. Na 500 milj Indianapolisa so tekmovali kot ekipa in tudi kot konstruktor. Seveda je bil ameriški trg eden glavnih za McLaren, saj sta Bruce McLaren in Denny Hulme pravzaprav dominirala celotno serijo Can-Am v 60. letih. Naslednji korak je bila udeležba na znameniti dirki za 500 milj Indianapolisa. Prvič so se na dirki pojavili leta 1970 z bolidom M15, ki ga je gnal motor Offenhauser. V prvem poizkusu so bili pri McLarnu kar obetajoči, čeprav so imeli precej težav. Bruce McLaren, Chris Amon in Denny Hulme so naleteli na težave, zato sta z njihovimi bolidi nastopila Peter Revson in Carl Williams. Na koncu je le Williams prišel do konca, in sicer na deveto mesto.
Že sam začetek zgodbe o ekipi McLaren je bil zaznamovan s tragedijo. Bruce McLaren se je ubil le nekaj dni po prvi dirki 500 milj, ko je testiral nov bolid serije Can-Am. Ekipo je nato prevzel Teddy Mayer ter nadaljeval s pustolovščino na ovalu Indianapolisa. Naslednje leto so bili pri McLarnu bistveno bolje pripravljeni, prišli so z novim bolidom, imenovanim M16, za katerega je Gordon Coppuck dobil navdih pri Lotusu 72. Ponovno ga je poganjal 2,6 litrski motor Offenhauser, a za razliko od drugih bolidov, ki so imeli dve prestave, je imel njihov Hewlandov menjalnik tri, ker so hoteli boljše pospeške po postankih v boksih. Za bolid McLaren so se odločili tudi pri ekipi Penske. Na kvalifikacijah so Revson, Donohue in Hulme zasedli prvo, drugo in četrto mesto, na dirki pa je Revson bil drugi. Naslednje leto, 1972, je bil čas za M16B. Presenečenja kot v prejšnji sezoni pri ekipi McLaren sicer ni bilo, a vseeno sta bila Donohue in Revson z M16B na kvalifikacijah drugi in tretji. Mark Donohue pa je tisto leto za ekipo Penske dosegel zmago na dirki za 500 milj Indianapolisa.
Izkušnje z M16 so močno pomagale pri nastanku McLarna M23 v Formuli 1. Za leto 1973 so pripravili novo različico bolida, M16C/D, tovarniški ekipi pa se je pridružil Johnny Rutherford. Že tisto leto je osvojil pole position in kasneje deveto mesto na dirki, leto kasneje pa je zmagal, tokrat prvič za tovarniško ekipo McLaren. Rutherford je bil tudi drugi na lestvici USAC, eni izmed predhodnic današnje serije IndyCar. V letu 1974 so bili McLarnovi bolidi še zmeraj oranžne barve, čeprav so izgubili pokrovitelja Gulf. Za leto 1975 so predstavili novo izpeljanko – bolid M16E, ki ga je zrisal mladi John Barnard. M16E je bil na razpolago le tovarniški ekipi, pri ekipi Penske pa so raje ostali pri prejšnji različici C/D. Rutherford je dosegel drugo mesto, naslednje leto pa je dosegel še svojo drugo zmago in skupaj tretjo za McLaren. V letu 1977 so pri McLarnu predstavili nov bolid M24, motorje Offenhauser so zamenjali s Cosworth DFX in oranžna barva je svoje mesto prepustila drugim barvnim shemam pokroviteljev. Do leta 1979, ko so se zadnjič pojavili na ovalu s svojo šasijo, žal niso več ponovili rezultatov.
McLaren se je na dirko 500 milj Indianapolisa vrnil v letu 2017, s svojim voznikom Formule 1, Fernandom Alonsom. McLaren je bil tu le na nivoju pokrovitelja, ekipa Andretti je pripravila šasijo Dallara z motorjem Honda, zato ta poizkus ni primerljiv s tem, kar smo videli v 70. letih. Šlo je bolj za marketinški prijem in ustvarjanje vzdušja, kakor za resen povratek. V sezoni 2019 bodo poizkus z Alonsom ponovili, tokrat z motorji Chevrolet, a zaenkrat še ni znano, v kakšni obliki.
Pri McLarnu so bili večkrat sposobni zmagati znano dirko 500 milj Indianapolisa, podobno kot pred njimi Lotus. To doda njihovi zgodovini še poseben čar, čeprav ni neposredno vezana na Formulo 1. Menim, da se pri McLarnu v zadnjih letih ukvarjajo bolj s prijemi, kako bi priklicali podobo preteklosti, namesto s tem, kako bodo ponovno začeli zmagovati.
Simon Jazbec
