Njegovo polno ime je bilo Birabongse Bhanudej Bhanubandh in bil je pravi princ, član tajske kraljeve družine. V obdobju pred in po drugi svetovni vojni pa je bil v dirkaških krogih bolj znan pod psevdonimom B. Bira ali Bira Siamski (današnja Tajska). Njegovi rezultati se marsikomu ne zdijo omembe vredni, tisto, kar ga dela pomembnega, so anekdote iz njegovega življenja. Zaradi tega je eden izmed najbolj zanimivih voznikov v zgodovini Formule 1.
Bira Siamski je bil rojen leta 1914 in kot večina kronanih glav se je izobraževal v Veliki Britaniji. Med drugim se je poizkusil tudi v dirkanju, in to v ekipi svojega bratranca princa Chule, ki je nosila izjemno zanimivo ime – White Mouse Racing (zaščitni znak ekipe je bila bela miška). Leta 1935 je tako Bira odpeljal svojo prvo dirko in na bolidu je kot prvi Tajec zasnoval tudi nacionalne barve svoje države. Izbral je svetlo modro z rumenimi spodnjim delom bolida.
Princ Bira je bil talentiran za volanom in je imel predvsem na angleških dirkah kar dober status voznika. Mednarodno se ni uveljavil, kljub številnim poizkusom, je doživel boleče poraze, kot na primer 14. mesto na edini dirki Evropskega prvenstva leta 1938 (predhodnici sodobne Formule 1) in odstop na dirki za 24 ur Le Mansa leta 1939. Kmalu bogati princ ni mogel več gojiti svojega konjička, saj je izbruhnila druga svetovna vojna. Bira pa ni bil samo bogat, imel je tudi visoka moralna načela. Bojev se sicer ni mogel udeležiti, toda Veliki Britaniji je pomagal tako, da je postal inštruktor pilotov. Tu je imel zanimivo nalogo, učil je pilotiranje jadralnih transportnih letal, ki so jih uporabljali pri invaziji na Normandijo in takoj po njej.
Takoj po vojni se je vrnil k svoji prvi ljubezni – dirkanju. V 40. letih je dirkal je za mnoge ekipe, med drugim tudi za Ferrari, vendar samo eno dirko. Leta 1950 je bil prisoten na prvi dirki Svetovnega prvenstva Formule 1 v Silverstonu. V zasebni ekipi Enrica Plateja je imel na voljo Maseratija 4CL, s katerim je odstopil. Toda že na naslednji dirki, v Monaku, je bil peti in nato na Veliki nagradi Švice celo četrti. Zatem je zamenjal več ekip, med katerimi velja omeniti ekipo čarodeja Gordinija, uradno ekipo Maseratija in Connaught. Ekipe so hitro izgubljale navdušenje nad bogatim princem, saj ni pokazal izjemnih rezultatov. A Bira se ni dal in tako je leta 1954 prišel na štart z lastno ekipo. Njegova ideja je bila: zakaj bi plačeval za sedež, če si konec koncev lahko privošči svojo ekipo. Prav z lastno ekipo in bolidi Maserati 250F je na Veliki nagradi Francije dosegel četrto mesto – svoj zadnji pomembnejši rezultat v Formuli 1. Bira je tudi zmagoval, vendar na dirkah Formule 1, ki niso štele za Svetovno prvenstvo. V svoji karieri je dosegel dve zmagi in še pet drugih uvrstitev na stopničke. Lahko rečem, da je bil dostojen voznik, nič izjemnega, a tudi ne poraznega. Leta 1955 je sprevidel, da je prišel čas, da se dokončno odpove dirkam.
A pustolovščin v življenju tega princa še zdaleč ni bilo konec. Po karieri v Formuli 1 se je preusmeril na jadranje ter se udeležili Olimpijskih iger v letih 1956, 1960, 1964 in 1972. Tudi ta svet je zapustil na skrivnosten in nenavaden način, kot je bil poseben on sam. Leta 1985 je na postaji londonske podzemne železnice Barons Court doživel infarkt in umrl, a policiji ni uspelo dognati, kdo je pravzaprav bil pokojni. Edina stvar, ki jo je imel pri sebi, je bilo pismo, napisano v čudnem jeziku. Pomislili so na vse, od čudnih kod, pa do črne magije, šele čez nekaj dni se jim je posvetilo, da gre mogoče za tajščino. Pismo so tako prevedli in ugotovili, da je preminuli Birabongse Bhanudej Bhanubandh, princ Bira.
Z današnjega stališča bi mu mnogi očitali, da si je le plačeval sedež. Toda Bira je bil s svojo pojavo, talentom in osebnostjo navdih za mnoge zasebnike, da so se podali v svet Formule 1. Predvsem v predvojnem obdobju je bil zelo spoštovan in je zagotovo eden izmed legendarnih voznikov tistega obdobja, ki si zasluži, da ostane v kolektivnem spominu.
Simon Jazbec
