Pred zadnjo dirko v Abu Dhabiju smo bili priča novemu poglavju v sagi Roberta Kubice, ki je končno podpisal pogodbo za naslednjo sezono z ekipo Williams. Zgodba je dobila srečen konec, saj se bo Robert vrnil na mesto »ki mu pripada«, občinstvo pa je dobilo svojo novo pravljico.
Okrog ekipe Williams se je zgodilo mnogo zanimivih dejstev, ki jih bom, za razliko od marsikoga, obnovil v pravem časovnem zaporedju. Robert je lani izgubil možnost za sedež zaradi Sirotkina. Dejstvo je, da je sponzor SMP Racing, ki je v lasti ruskega podjetnika Borisa Rotenberga, prispeval 15 milijonov. To je bilo, seveda, bistveno več, kot je uspel zbrati Robert, zato se je moral zadovoljiti z mestom rezervnega voznika. Še leto poprej je Martini izginil kot pokrovitelj, pri Williamsu pravzaprav niso počakali niti do konca sezone. Pod izgovorom prepovedi oglaševanja alkohola so ga odstranili iz njihovih naslovov na socialnih omrežjih. Nato je svojo podporo umaknil tudi SMP Racing in tako je, seveda, tudi Sirotkin izgubil svojega aduta za obstanek v ekipi. Torej, najprej se je umaknilo rusko podjetje iz Williamsa in ne obratno.
Potem je prišel na vrsto Robert, njegov nov pokrovitelj PNK Orlen naj bi po različnih virih plačal 10 milijonov, ni pa nikoli bilo pojasnjeno, ali je to celotni znesek ali samo dodatek. Zanimivo je, da je PNK Orlen v bistvu konkurenca LOTOS-u, drugemu naftnemu trgovcu iz Poljske, ki je bil stalno prisoten na Robertovih kombinezonih. Zagotovo pa je Robertov povratek velik projekt, v ozadju katerega je mnogo več, kakor zgolj njegov talent. Tudi pri Williamsu se verjetno ne branijo dodatnih sredstev.
Finančni vidik Robertove vrnitve je jasen in, glede na današnji čas, nič presenetljivega. Ostajam pa skeptičen glede njegove fizične sposobnosti za dirkanje v Formuli 1. Dejstvo je, da je njegova roka še zmeraj prizadeta, česar ne zanika. Drugo dejstvo je, da je zadnjič dirkal v Formuli 1 v sezoni 2010, kar je bilo pred osmimi leti. Danes so drugačne pnevmatike, drugačni bolidi in seveda drugačen način dirkanja, kakor v njegovih časih. Posledično so drugačni tudi občutki in znanje, ki ga mora imeti posameznik za volanom. Podobna zgodba se je pri Williamsu že odvila z Alexom Zanardijem, ki se je vrnil po krajšem odmoru, toda on je medtem dirkal v Združenih državah Amerike. Robert je seveda testiral bolide, a nikoli ni odpeljal celotne dirke, kjer bi lahko presodili njegove prave sposobnosti. Še bolj zaskrbljujoči pa so njegovi rezultati na prostih treningih, kjer smo ga videli skupaj s konkurenco na progi, zadnjič prav na prvem prostem treningu ta petek. Fantastična novica je bila, da je dosegel najvišjo končno hitrost, a njegov zaostanek za vodilnim Verstappnom je bil čez štiri sekunde in pol, od svojega kolega Lanca Strolla pa je bil počasnejši za sekundo in pol. Pred njim je bil Fernando Alonso, in to s prednostjo skoraj sedmih desetink. Kubica je bil torej bližje meji 107 % kot pa dirkaču pred sabo.
Seveda drži, da je delal različne razvojne programe in še marsikaj drugega, vendar mislim, da je bila njegova prisotnost na FP1 predvsem marketinške narave. Po izboru Sirotkina je imel tudi Robert obilico hypersoft pnevmatik na razpolago, in ker so morali komplet vrniti po 40 minutah, je imel vsaj en komplet teh najmehkejših na razpolago. Njegovi časi so žal bili daleč od navdušujočih. Sicer je bil tudi Sirotkin v drugem prostem treningu zadnji, a njegov zaostanek je bil 3,7 s za vodilnim, čas Sirotkina v FP2 pa je bil približno dve sekundi boljši od tistega, ki ga je dosegel Kubica v FP1. Je v tem trenutku sploh smiselno Kubico primerjati s talentom Strolla in Sirotkina, ki sta bila objektivno hitrejša?
Po mojem mnenju v Formuli 1 nikoli ni bilo mesta za pravljice. Robert Kubica je verjetno izkoristil priložnost na črni petek in dobil velik popust za sedež pri Williamsu. Kljub temu še vedno ostajajo veliki dvomi o njegovi pravi formi. Robertovi zagovorniki čislajo njegov talent, a pozabljajo, da je od njegove edine zmage minilo že desetletje. Dokler ne bo presenetil z izjemnimi rezultati, bom nanj gledal prav tako kakor na Strolla ali Sirotkina – nekoga, ki je plačal za svoj sedež, čeprav večina medijev to rado zamolči.
Simon Jazbec
