V obdobju navideznega varčevanja, kjer so kilometri testiranj omejeni na minimum, se je pojavila nova vloga za voznike, namreč voznik simulatorja. Varčevanje je zgolj navidezno, saj morajo posamične ekipe vložiti ogromno sredstev v simulatorje, ki njih imajo v tovarnah. Poleg tega ne smemo pozabiti tudi na goro podatkov, ki jih morajo zbrati in interpretirati, da zadeva deluje. Torej smo spet v začaranem krogu, saj lahko bogatejše ekipe vložijo več sredstev, posledično imajo boljši bolid, boljše rezultate in boljše pokrovitelje ter zaradi tega več zaslužijo.
Simulator potrebuje tudi »voznika«, ki pa v resnici stoji pri miru in ekipi posreduje želene podatke in rezultate. Simulacije se v večini primerov dotaknejo strategije in izrabe pnevmatik, kar je seveda danes bistvenega pomena. Ko vozniki v prostih treningih odpeljejo prave simulacije, ki trajajo približno deset krogov, se ti podatki prenesejo v tovarne na simulator, kjer potem »voznik« dokonča delo. Morda ste opazili, da so ti »vozniki« redko prisotni na progah, kajti njihovo delo je doma.
Njihove vloge nikakor ne smemo enačiti z vlogo rezervnega voznika, ki vskoči na diro, če je z glavnimi kaj narobe. Takšnih primerov je bilo v sezoni 2017 precej, na primer Jenson Button je zamenjal Fernanda Alonsa, ko je bil le-ta na 500 milj Indianapolisa. Antonio Giovinazzi je zamenjal Pascala Wehrleina, ker je imel le-ta poškodbo vratu in nazadnje Paul di Resta je na hitro zamenjal obolelega Felipeja Masso.
Obe vlogi sta resni in odgovorni, zato jih ne smemo jemati kot pribežališče za voznike brez sedeža. Vloga na simulatorju je v bistvu še pomembnejša kot vloga rezerve na progi. Res je, da se lahko »vozi« simulator tudi brez superlicence, a zagotovo je potrebno imeti izkušnje in znanje. Delo na simulatorju je namreč lahko odločilni faktor zmage ali poraza na določeni Veliki nagradi. Toda ne verjamem, da je lahko na tem delovnem mestu uspešen vsakdo, ki je prvak na konzolah, kajti njegovi podatki morajo imeti stik z realnostjo. Podobno bi lahko trdili za množico tako imenovanih »razvojnih« voznikov, ki jih vidimo na predstavitvah, z zlikano dirkaško obleko, in morda še kdaj kasneje, ko vozijo starejši model njihove ekipe.
V sezoni 2019 bodo imeli pri ekipi Mercedes za rezervo Estebana Ocona, njihov mož v simulatorju pa bo Stoffel Vandoorne. Pri Ferrariju še ni jasno, kdo bo prevzel pomembni vlogi. Antonio Giovinazzi, ki je rezerva tako za Sauber kot za Ferrari, bo redno vozil pri prvi ekipi, voznik simulatorja, Kvyat, pa bo vozil za Toro Rosso. Dejstvo, da je Ferrari vlogo voznika simulatorja ponudil Robertu Kubici, niti ni tako presenetljivo, bolj presenetljivo je, da so ostali brez voznikov na obeh pozicijah. Od teh, ki so vozili bolide v prvem petkovem prostem treningu, so kar trije dobili redne sedeže pri ekipah – Kubica, Giovinazzi, Norris, in le slednji je novinec.
To dejstvo zopet potrjuje, kako pomembna je vloga testnega voznika. Vlogi že omenjenega Giovinazzija in Calderoneve pri Sauberju ne moremo primerjati, razlikujeta se že po izkušnjah, ki jih imata. Zanimivo je pogledati, katera imena so na listi pri posamezni ekipi, kakšne so v resnici njihove vloge in kako so prišli do tega mesta. Lani in letos je bil testni voznik pri Scuderii Toro Rosso Sean Gelael, toda nihče se ni odločil, da bi mu dal sedež za naslednjo sezono. Tako bo verjetno zopet vozil samo na kakšnem prostem treningu.
Simon Jazbec
