
Mnogi se pritožujejo, da imamo danes v Formuli 1 le tri ekipe, ki so daleč v ospredju, ostale pa jim težko sledijo. Še več, tudi če bolid iz prvih treh ekip začne dirko na zadnjih mestih štartnega razporeda, bo najverjetneje dirko končal med prvimi šestimi, če ne bo nepredvidenih okvar. Opazke so sicer čisto upravičene, a zavedati se moramo dejstva, da pravzaprav bolidi nikoli niso bili bolj skupaj, kot jih vidimo danes, kar kažejo tudi številke. Charles Leclerc je imel na dirki za VN Brazilije na sedmem mestu dobrih 44 sekund zaostanka za vodilnim Hamiltonom, kar je primerljivo z Glockovim zaostankom za Masso leta 2008 v Braziliji. Glock je bil takrat na šestem mestu, ampak je šlo za kaotično dirko. Če pogledamo leto 1998 in isto prizorišče, zaostanek do tretjega mesta naraste že na več kot minuto. Takrat je imel takšen zaostanek Michael Schumacher s Ferrarijem na tretjem mestu. Desetletje pred tem je imel Nelson Piquet na tretjem mestu v Lotus Hondi še večji zaostanek – minuto in deset sekund za zmagovalcem Prostom. Leta 1978 pa je bil Reutemann skoraj petdeset sekund hitrejši od drugouvrščenega Fittipaldija. Navedeni podatki dajejo sliko, da so zaostanki in razlike med bolidi integralni del Formule 1.
Poglejmo še eno dejstvo, in sicer leta 1996 so uvedli pravilo 107 %, kar pomeni, da se morajo najpočasnejši bolidi kvalificirati v čas 107 % časa pole positiona. Na začetku je to predstavljalo velike težave za nekatere ekipe, danes pa malokdo opazi, da je to pravilo po letu 2011 zopet v veljavi. Razlika med prvim in zadnjim na razporedu se je zmanjšala, kar posredno pove, koliko se je dvignila konkurenčnost vseh bolidov, v primerjavi s preteklostjo.
Res je, da smo imeli leta 1971 v Monzi najtesnejši rezultat na ciljni črti, kjer je prvih pet bolidov prišlo v čas 0,61 sekund, a že tistega na šestem mestu so čakali več kot trideset sekund. Menim, da bi zmanjšanje razlik med posameznimi ekipami pomenilo to, da bi morali pri FII uvesti ogromno standardiziranih komponent, kar bi vodilo v to, da bi sčasoma dobili podobno sliko kot v prvenstvu Indycar. Tu na primer v sezoni 2018 vsi uporabljajo šasije Dallara DW12, letnik 2012. Morda bi bilo zanimivo, a to zagotovo ne bi bila več Formula 1.
Drugi predlog, ki ga pogosto zasledimo, je ponovna uvedba dveh ali več dobaviteljev pnevmatik. Trenutno imajo vse ekipe enake, v kolikor pa bi imeli več dobaviteljev, bi ti specifikacije prilagajali le glavnim, vodilnim ekipam. Torej bi morale biti ostale ekipe še bolj iznajdljive, razlika med vodilnimi in preostalimi pa bi še bolj poglobila. Lahko bi se celo zgodilo, da bi proizvajalec zgrešil pnevmatiko, kot smo videli v sezoni 2005, ko Bridgestone sploh niso bile konkurenčne Michelinu, razen na VN ZDA, kjer so tekmovale le tri ekipe s Bridgestonovimi pnevmatikami.
Zgoraj napisano nikakor ne pomeni, da navdušenci nimajo prav ali da ni velikih razlik med ekipami v Formuli 1. Toda težavo vidim bolj v preveliki zanesljivosti, ki so jo danes dosegli v Formuli 1. S pravili, ki omejujejo menjavo elementov pogonskih sklopov, se je namreč število odstopov zaradi tehničnih težav bistveno zmanjšalo. Letos smo do sedaj videli samo v enem primeru, da je bil na stopničkah voznik, ki ni bil član že omenjene trojice ekip, to je Perez v Bakuju.
Po eni strani imamo danes v Formuli 1, kar se tiče zmag na sezono, zagotovo bolj pisano situacijo kot v preteklosti, ko so bila bolj ali manj dolga obdobja dominacije ene ekipe. Pet zaporednih konstruktorskih naslovov Mercedesa še ni preseglo šestih Ferrarija iz začetka tisočletja. Morda komu to ni v uteho, a če pogledamo z distance, zadeva ni tako kritična.
Menim, da so snovalci pravil pri FII uspeli v pravilnik združili toliko omejitev, da še vedno pustijo dokaj proste roke ekipah. In kot smo videli, se tudi razlike med njimi zmanjšujejo. Čez noč se seveda sprememb ne da doseči. V novem pravilniku so tudi poiskali rešitve za pogoste opazke glede oteženega prehitevanja, bomo videli, kako bodo delovale. Reševanje takšnih in podobnih težav nikakor ni enostavno, potrebno je ogromno znanja, da se ne zaide na napačno pot.
Simon Jazbec