V Formuli 1 so priljubljene zgodbice velikih talentov, ki iz niča pridejo v veliko ekipo in v trenutku zablestijo, postanejo novi junaki in svetovi prvaki. V zadnjem obdobju se je takšna pravljica zgodila Lewisu Hamiltonu, delno tudi Maxu Verstappnu, ki je sicer pokazal talent, a imel tudi srečo v nesreči drugih, da je dobil možnost se dokazati. Vsi junaki pa niso imeli takšne sreče. Poglejmo nekaj primerov voznikov, ki so dobili priložnosti v velikih ekipah, a so kljub temu klavrno propadli in nato poskušali rešiti svojo kariero.
Dva takšna velika upa smo videli v McLarnu. Perez in Magnussen sta prišla v Woking z dvignjenim perjem in visokimi pričakovanji, sedaj pa sta v ekipah druge lige. Po mojem mnenju ne bosta nikoli več dobila priložnosti v vodilnih ekipah. Pri McLarnu so znani, da iščejo talente, kar jim zadnje čase daje bolj boleče rezultate. Stoffel Vandoorne je v nižjih kategorijah dosegal dobre rezultate in je veliko obetal. Res, da McLarnov bolid ni bil popoln, a Fernando Alonso je bil, kljub konstantnemu tarnanju, boljši od Stoffla, in to ne za malo. Lando Norris bo potisnjen v morje, iz katerega bo ali splaval ali potonil. Ekipa mu bo pri tem bolj v oviro kot v pomoč, če bodo imeli drugo leto bolid na nivoju letošnjega. Bomo videli, kako se bo odrezal.
Koliko upov in koliko obupa je Helmutu Marku prinesel Daniil Kvyat? Verjetno ne še dovolj, a prav njegovi slabi rezultati v Red Bullu so dali možnost že omenjenemu Maxu Verstappnu, da je pokazal svoj talent. Čeprav Max dosega zmage, po drugi strani dela toliko napak, da bi lahko bil v kakšni drugi ekipi, z drugim vodstvom tudi njegov sedež ogrožen. Bi bila kariera Verstappna mogoče drugačna, če bi bil mladi Rus bolj zrel, mentalno stabilen in ne bi delal toliko napak?
A vrnimo se k velikim upom, ki so na koncu popolnoma razočarali. Če je bil Perez na začetku svoje kariere vezan na Ferrari in se je od njih oddaljil, ko se mu je ponudila možnost v McLarnu, je bil njegov rojak Gutierrez stalno v orbiti ekipe iz Maranella. A kljub velikim vložkom in priložnostnim, ni pokazal vidnejših rezultatov, glede na to je svoje mesto v Formuli 1 držal zelo dolgo, mogoče celo predolgo. Se še spomnite Kovalainena? Pred desetimi leti je celo dosegel zmago na VN Madžarske v McLarnu, toda zatem dokaj hitro zdrsnil na obrobje in nato dokončno iz Formule 1.
Naslednji, ki bo v sezoni 2019 ogromno tvegal, je zagotovo Charles Leclerc. O njem se neprestano govori, saj so mu, na presenečenje mnogih, ponudili sedež v Ferrariju, še preden je zaključil svojo prvo sezono. Mnogi pravijo, da je Leclerc zvezda prihodnosti, toda prihajajoča sezona 2019 je sedanjost. V tej sedanjosti se bodo pri Ferrariju borili tako za naslov svetovnega prvaka med konstruktorji kot med vozniki. Kako bodo vrh ekipe, novinarji in predvsem navijači sprejeli Leclercovo morebitno slabšo formo in težave pri prilagajanju novi ekipi in novi vlogi? Bo dobil potreben čas, da dozori, ali bo sledil mnogimi primerom, ki smo jih videli v zadnjem obdobju?
Meja med upom in obupom je tanka in težko jo je videti, dokler ni seveda prepozno. Nekateri talentirani vozniki so svoje kariere zapravili le zato, ker so njihove ekipe, navijači in navsezadnje tudi sami, pričakovali enostavno preveč in prehitro. Tudi dejstvo, da v Formulo 1 prihajajo zmeraj mlajši fantje, ni ravno spodbudno, kajti pritiski, katerim so podvrženi, zahtevajo trdno in formirano osebnost. Formula 1 je pač po svoje krut šport in fenomeni, kot je na primer Hamilton, so redki. Ne moremo od vseh voznikov pričakovati in zahtevati izjemne rezultate v kratkem času. Nekateri potrebujejo več izkušenj, da dosežejo svoj pravi potencial. Zdi se, da tiste, ki jim ne uspe, dokaj hitro pozabimo, po drugi strani pa si želimo vsako leto videti nove fenomene in sanjati o novih naslovih.
Simon Jazbec
