Honda: Tegobe neskončnega razvoja

Lani smo bili priča porazni sezoni partnerske naveze McLarna in Honde. V medijih se je odvila prava gonja, predvsem proti ekipi McLarna, ki so jih (brez jasnih argumentov) označili za edine odgovorne za ta polom. Letos, ko so bili Hondini pogonski sklopi na razpolago Scuderii Toro Rosso, pa smo poslušali napovedi o razvoju in obljube o izjemnih rezultatih v naslednji sezoni, ko bodo dobavljali pogonske sklope tudi za ekipo Red Bull. Pustimo zaenkrat prihodnost ter se posvetimo preteklosti. V nadaljevanju bom analiziral (s podatki, ki so dostopni) razlike med sezonami 2017 in 2018 iz vidika same zanesljivosti pogonskih sklopov in njihovih hitrostnih lastnosti ter tako skušal ugotoviti realen napredek izdelka te znamke.

Začnimo z zanesljivostjo, pri čemer nas bo zanimalo, koliko komponent so zamenjali med sezono na obeh bolidih. Ker so se pravila zaostrila, bom upošteval število le-teh, ko so presegli dovoljeno mejo elementov na sezono. V sezoni 2017 so imeli pri McLarnu in Hondi kar ogromno menjav, po dostopnih virih sem jih naštel 61. Če to razdelimo na 20 dirk in na dva bolida, ugotovimo, da so na vsakem bolidu povprečno zamenjali komponento in pol na dirko več, kot je bilo predvideno za celo sezono. Torej, če je bil za katastrofalno leto 2017 kriv predvsem McLaren, bi moralo biti v 2018 nekoliko bolje. In res je bilo, skupaj so zamenjali 44 komponent več od dovoljenih. V letošnji sezoni je bilo 21 dirk in po delitvi na dva bolida dobimo povprečno 1 komponento več od predvidene. Napredek sicer je, a prvi trije v skupni uvrstitvi med vozniki so jih imeli 0. Torej v celotni sezoni niso presegli dovoljenega števila komponent, za razliko od McLarna, ki je to presegel v povprečju na vsaki dirki. V zanesljivosti Honde ne vidim razloga za optimizem, saj so njihovi rezultati še zmeraj preslabi za standarde Formule 1.

Sedaj pa se posvetimo še moči oziroma performansu samega pogonskega sklopa. Zanimalo nas bo, koliko je bilo doseženih točk v posamezni sezoni in koliko je bilo uvrstitev med dobitnike točk. V porazni sezoni 2017 so bili pri McLarnu med dobitniki točk osemkrat, skupno pa so dosegli 30 točk. Ko je Toro Rosso na VN Azerbajdžana dosegel četrto mesto, so mediji govorili o čudežu. Toda na koncu sezone so prav tako zbrali osem prihodov med dobitnike točk in skupaj 33 točk, z dirko več. Rezultata sta precej podobna in v obeh sezonah je bilo to dovolj zgolj za predzadnje mesto med konstruktorji.

Iz analize lahko zaključimo, da v sezoni 2018 ni prišlo do vidnega napredka, zato ne moremo krivde za porazno sezono 2017 pripisati le McLarnu. Lahko Honda v Red Bullovih bolidih preseneti? Bomo videli. Tudi ostali razvijajo pogonske sklope, a so ti mnogo bolj zanesljivi in dosegajo bistveno boljše rezultate. Honda je dobila na začetku hibridne ere celo leto več, da bi se bolje pripravila in vrnila na poti stare slave. Koliko jim je to do sedaj uspelo, pa lahko presodi vsak sam.

Ob koncu sezone 2018 so mediji polni prispevkov o tem, kako so pri Hondi dohiteli in prehiteli konkurenco in kako so z njimi vsi zadovoljni. Kaj se je spremenilo od katastrofe pri McLarnu do optimizma pri Toru Rossu, je verjetno znano strokovnjakom za stike z javnostjo pri Red Bullu. Navdušenci, navijači in ljubitelji znamke Honda ta preporod nestrpno pričakujejo, a glede na primerjavo podatkov zadnjih dveh sezon, ostajam skeptičen. Morda so res med sezono pokazali potencial, toda konkretnih rezultatov na žalost še ni bilo na spregled.

 

Simon Jazbec

Preberite tudi:

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja