Prihod Gunnarja Nilssona v Formulo 1 je bil za Švedski motošport pravi znanilec pomladi. Čeprav so imeli tudi Ronnieja Petersona in svojo dirko, se je šele z Gunnarjevim prihodom začela zlata doba za to skandinavsko državo. Za razliko od mnogih njegovih kolegov, je bil Gunnar zelo umirjen človek. Niso ga toliko zanimale zabave in avanture, precej raje je imel kulturo. Kot je dejal sam, se je bolje počutil v družbi svojega dekleta, mame in lastne zbirke plošč, kot pa na kakšni divji zabavi. Bil je iz zelo premožne družine in očeta je izgubil zelo zgodaj. Poleg maternega jezika je tekoče govoril še angleško, francosko in nemško.
Četudi Gunnar ni bil tisti tipični voznik 70. let, kot si ljudje predstavljajo Jamesa Hunta, je bil nedvomno talentiran. V Formulo ena je vstopil skozi velika vrata, neposredno v Team Lotus kjer je zamenjal svojega rojaka rojaka Petersona, ki se je odločil zapustiti ekipo po prvi dirki leta 1976. Gunnar je stopil v njegove čevlje in že čez nekaj dirk sta skupaj z Mariem Andrettijem začela razvijati zametke bolidov z talnim efektom. Že na svoji tretji dirki je stopil na najnižjo stopničko zmagovalnega odra, čeprav Lotus 77 ni bil na nivoju konkurence. Pričakovanja niso bila velika, Andretti pa je kljub temu zmagal zadnjo dirko sezone na Japonskem.
Leta 1977 so imeli na razpolago Lotus 78, ki je že vključeval učinkovite zametke talnega efekta. Gunnar je po dvoboju z Nikijem Laudo na delno mokri progi Velike Nagrade Belgije dosegel svojo edino zmago in pokazal ves tisti talent, ki ga je pripeljal v Chapmanovo ekipo. Nato pa so prišli odstopi in porazen drugi del sezone.
Velika nagrada Japonske leta 1978 je bila njegova zadnja dirka z Lotusom in čeprav tega ni vedel, tudi njegova zadnja dirka v življenju. Ironično pa je to, da je prav na svoji zadnji dirki vozil bolid s posebno barvno shemo. Namesto črne John Player Special, je bil njegov Lotus 78 obarvan rdeče z napisi Imperial, druge tobačne znamke koncerna.
Decembra 1977 so Gunnarju pri običajnem pregledu v Londonu odkrili raka na testisih . Sicer je imel za leto 1978 z ekipo Arrows že podpisano pogodbo, a njegovo zdravje je vidno pešalo. Na polovici leta 1978 je bil Gunnar Nilsson že skoraj neprepoznaven, saj je izgubil približno 30 kg telesne teže. Velik udarec je doživel septembra 1978, ko je Ronnie Peterson tragično umrl v Monzi. Na njegovem pogrebu so se zbrali vsi in kljub šibkosti je bil prisoten tudi Gunnar. Truge tovariša ni bil sposoben nositi, a so ga nadomestili drugi šampioni, ki takrat še niso slutili, da se bodo naslednjič zbrali že cez mesec dni na Gunnarjevem pogrebu. Umrl je 20. oktobra 1978 za posledicami raka in legenda pravi, da je tik preden je padel v komo podal levico dekletu Kristine, desnico materi Elizabeth in za zmeraj zaprl oči.
Zgodba o napovedani zlati dobi švedskega motošporta se je konec leta 1978 zavila v črnino. Mnogi navijači in navdušenci niso mogli dojeti, da ni bilo več ne Ronnieja in ne Gunnarja. Žalovanje je bilo tako veliko, da naslednje leto niso več priredili dirke za VN Švedske. Kar je izgledala lepa pomlad, se je v treh sezonah spremenila v tragično zimo.
V njegovi osmrtnici so v The Timesu zapisali »Njegov talent ga je popeljal na sam vrh Formule 1 kot drugega voznika ob Mariu Andrettiju, kar pa ne zmanjša dejstva, da je bil verjetno najbolj nadarjen voznik svoje generacije.«
Simon Jazbec
