V 70. letih prejšnjega stoletja so mnogi poizkusili svojo srečo kot konstruktorji bolidov. Med njimi sta bila tudi brata Emerson in Wilson Fittipaldi, ki sta v rodni Braziliji leta 1974 ustanovila podjetje Fittipaldi Automotive. Skupaj z domačim pokroviteljem Copersucar (sladkor in alkohol) in pod vodstvom tehničnega direktorja Richarda Divile so se iz Sao Paula podali dirkati v Formulo 1, čeprav so bili 10.000 km oddaljeni od Anglije, kjer je bilo središče dogajanja. Prvi bolidi so imeli v stilu Brabhama kratice po Fittipaldiju in Divili (FD), kasneje pa samo še F za Fittipaldija.
Leta 1975 je Wilson začel dirkati z bolidom, gnanim s povsod prisotnim in znanim motorjem Cosworth DFV. Na Veliki nagradi Italije je Wilsona zamenjal Arturo Merzario, a niso dosegli omembe vrednih rezultatov. Naslednjo sezono se je situacija bistveno spremenila, saj je na presenečenje mnogih Emerson zapustil McLaren in prestopil v družinsko ekipo. S tem je dal možnost Jamesu Huntu osvojiti naslov svetovnega prvaka. V ekipi Fittipaldi je zamenjal Wilsona kot edinega rednega voznika ekipe, na nekaj dirkah pa se je ekipi pridružil tudi Ingo Hoffman. Rezultati niso bili obetavni, saj so osvojili le nekaj točk, in enaka zgodba se je ponovila naslednje leto. Toda leta 1977 se je nekaj spremenilo – sedež ekipe so premaknili v Reading v Veliko Britanijo, ker je Brazilija res preveč oddaljena od vsega dogajanja in posledično so bili višji stroški.
Sprememba se je obrestovala, saj je prvi uspeh prišel že leta 1978 z bolidom F5A, ki je bil prilagojen talnemu efektu, in z njim je Emerson na domači Veliki nagradi Brazilije dosegel drugo mesto. Na koncu sezone so bili na sedmem mestu, a sezona 1979 je bila ponovno brez vidnejših uspehov. Pogodba z Copersucar se je sicer iztekla, vendar so dobili novega pokrovitelja – pivovarno Skol. Poleg tega so naredili velik korak naprej, kupili so namreč ekipo Valterja Wolfa in bolide Wolf WR7 preimenovali v Fittipaldi F7. Tako so prvič imeli celo sezono dva bolida, s katerimi je poleg Emersona dirkal tudi Keke Rosberg (prav tako prišel iz Wolf Racinga). Tudi tehnični vodja Harvey Postlethwaite in mladi Adrian Newey sta novo službo dobila pri Fittipaldiju po koncu Wolfove avanture. Sezona 1980 je bila zanimiva, vsak od voznikov je dosegel po eno tretje mesto, a končni rezultat ni bil nič posebnega.
Po sezoni 1980 se je Emerson odločil zapustiti Formulo 1, tako je poleg Kekeja dobil možnost dirkanja Chico Serra, »Doc« Harvey pa je odšel v Ferrari, zato so šli rezultati strmo navzdol. Sezono 1981 je ekipa Fittipaldi končala brez točk. Naslednjo sezono jih je zapustil še Rosberg, ki je prestopil v Williams in z njimi postal svetovni prvak, medtem ko so pri Fittipaldiju dosegli le eno točko v svoji zadnji sezoni, ko je njihov edini bolid vozil Serra. Za sezono 1983 sta tako Emerson kakor Wilson skušala zbrati finance za nadaljevanje njunih sanj, a jima ni uspelo.
Brata Fittipaldi nista bila ne prva in ne zadnja, ki sta skušala postati konstruktorja, a jima to ni najbolje uspelo, pravzaprav so se njune sanje prav hitro spremenile v nočno moro. Mogoče sta mislila, da bo v domačem okolju lažje, da bo vsa Brazilija dihala z njimi. A prav ta oddaljenost od Velike Britanije je bila velikanska ovira, kar lahko vidimo tudi v sodobni Formuli 1. Nakup Wolfove ekipe je dal le kratek zagon ekipi, ki je v naslednjih sezonah izgubila vse dragocene člane in tako leta 1983 zaprla svoja vrata.
Zanimivo je, da lahko potegnemo vzporednico tudi z novejšim časom. Podobna zgodba se je namreč odvijala z začetkom ekipe BAR, Jacquesom Villeneuvom, Craigom Pollockom in Adrianom Reynardom. Seveda je ekipa z mnogimi preimenovanji ostala živa in se danes imenuje Mercedes. Villeneuvove in Pollockove sanje so bile, po mojem mnenju, zelo podobne tistim bratov Fittipaldi. Reynard pa je propadel, čeprav je bil v 90. letih prejšnjega stoletja med vodilnimi proizvajalci šasij za manjše formule in serijo CART.
Simon Jazbec
