Derek Gardner: Sovražnik upora

Med geniji, ki so kadarkoli imeli srečo ustvarjati v Formuli 1, je tudi Derek Gardner, sicer manj znano ime širši javnosti, a večina pozna vsaj eno izmed njegovih stvaritev. Bil je inženir za pogonske prenose pri Harry Ferguson Research in bil je dodeljen Matri kot pomoč pri razvoju bolida 4×4. Tam je spoznal Kena Tyrrella in Striček Ken, ki je dobro znal oceniti ljudi, mu je zaupal projekt prve šasije njegove ekipe kot konstruktorja.

Leta 1970 je nastal znani Tyrrell 001, ki je bil narejen dobesedno v Derekovi garaži. Projekt je bil dokaj enostaven v primerjavi z najbolj naprednimi konkurenti. V uporabi je bil le pet dirk, edini rezultat pa je bilo Stewartovo drugo mesto leta 1971. Že tu lahko opazimo prvo posebnost Gardnerjevih zgodnjih projektov. Namreč bolide je zrisal okrog tedanjih voznikov in Tyrrell 002 je bil zrisan okrog Francoisa Ceverta, Tyrrell 003 in 004 pa okrog Stewarta. V vseh primerih je bil izdelan le en primerek in drug od drugega so se razlikovali po majhnih podrobnostih. Z današnjega vidika bi jih zagotovo smatrali kot en model. Druga značilnost je bil nosni stabilizator, ki je, namesto nam samoumevnega profila, imel velik aerodinamični pokrov, ki je pokrival celotno območje pred sprednjimi kolesi. Izgleda, da je Derek Gardner dal večjo prednost samemu zračnemu uporu pred aerodinamičnem oprijemom. Tudi centralnemu hladilniku motorja se je odpovedal dokaj pozno, verjetno, ker ni želel povečati čelne površine in upora.

Tyrrell 007 in Jody Scheckter

Okrog Stewarta je nastal tudi Tyrrell 005, ki pa je bi projektiran z izjemno kratko medosno razdaljo (238,9 cm) in šele z naslednjim modelom 006 so pri Tyrrellu napravili dva enaka bolida za oba svoja voznika. Tudi med samimi sezonami so menjavali šasije, tako je Stewart leta 1971 postal prvak, ko je vozil modela 001 in 003, leta 1973 pa 005 in 006. Po Cevertovi tragični smrti in Stewartovi upokojitvi je sredi sezone 1974 prišel na vrsto model 007, ki je bil po izgledu že bolj podoben Lotusu 72 in McLarnu M23. Jody Scheckter in Patrick Depallier sta z njim dosegala dobre rezultate vse do začetka leta 1976, ko je prišel na vrsto največji projekt in hkrati labodji spev Dereka Gardnerja v Formuli 1.

Njegov zadnji projekt je bil tako poseben, da je izstopal že po imenu. Imenoval se je P34 in kot edini bolid Formule 1, ki je kadarkoli tekmoval na velikih nagradah, je imel šest koles. Projekt je izhajal iz dejstva, da je pravilnik določal stično površino prednjih pnevmatik z asfaltom in ne njihovega števila. Tako je Gardnerju uspelo napraviti izjemno ozek bolid, ki je imel podoben prednji stabilizator kot prejšnji modeli, kolesa pa so bila bistro skrita za njim. Ker je imel bolid tako majhno čelno površino, je Gardner bil primoran hladilnike obrniti za 90° Le-ti tako niso bili obrnjeni v smer vožnje, ampak vzdolžno ob bolidu, s tem je zmanjšal čelni upor. Bolid ni bil samo senzacija po izgledu, še pomembnejše, bil je tudi hiter. V sezoni 1976 je Scheckter z njim dosegel zmago in ob množici uvrstitev na zmagovalni oder so bili tretji med konstruktorji. Jody je šestkolesnika sovražil, zato je ekipo naslednje leto zapustil. Patrick je menil, da je fantastičen, a po drugi strani je to trdil za vse, kar je imelo vgrajeno stopalko za plin. V naslednji sezoni, kjub prihodu Ronnija Petersona, niso ponovili rezultatov. Idejo bolida s šestimi kolesi je zato Tyrrell dal na stran, Derek Gardner pa je zapustil Formulo 1 ter nadaljeval kariero pri proizvajalcu sklopk Borg Warner.

Ronnie Peterson v Tyrrellu P34

Gardner je umrl na začetku leta 2011, star 79 let. Čeprav je bila njegova kariera v Formuli 1 sorazmeroma kratka, je s svojimi stvaritvami dosegel naslove tako med vozniki kot med konstruktorji. Poleg tega je ustvaril bolid, ki bo vekomaj ostal v spominu vseh navdušencev. To ga zagotovo uvršča v sam olimp inženirjev Formule 1. Tako kot je bil Colin Chapman obseden s težo svojih bolidov, je bil Gardner obseden s čelno površino in zračnim uporom, kar se vidi na njegovih bolidih. Ko je začutil, da prihaja era bolidov s talnim efektom, ki so imeli velike in široke šasije, se je verjetno odločil, da to ni več zanj.

Simon Jazbec

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja