Leta 1982 so se zgodile številne nesreče, nekatere so bile tragične, druge zelo blizu, da bi to postale. In prav to sezono je na vrata cirkusa Formule 1 potrkal Riccardo Paletti. Dolgolas, nežnega nasmeha in z velikimi očali na nosu je bil vse tisto, kar pravzaprav voznik Formule 1 ni bil.
V Formuli 1 so bili glede njegovega nastopa nekoliko zaskrbljeni, ker Riccardo, ki je začel dirkati šele pri devetnajstih, ni imel nobenih izjemnih rezultatov niti v F3 niti v F2. A imel je pokrovitelja, podjetje Pioneer, ki ga je malodane prisilil iti v Formulo 1. Riccardo je dobil mesto v ekipi Osella kot drugi voznik, zvezda te manjše ekipe pa je bil Jean-Pierre Jarier. Riccardo se je verjetno zavedal svojih omejitev, svoje neizkušenosti in nepripravljenosti konkurirati v eni najbolj surovih sezon celotne zgodovine. Od osmih dirk, na katerih je poskušal kvalificirati tako sebe kot svojo Osello, mu je uspelo le dvakrat, pravzaprav dvakrat in pol.
Prvič mu je uspelo na Veliki nagradi San Marina leta 1982, na kateri je zaradi spora FISA/FOCA tekmovalo le 14 bolidov. Dirka, slavna po sporu med Pironijem in Villeneuveom, je za Ricciarda trajala samo nekaj krogov. Riccardo je bil sramežljiv in malokdo si ga je zapomnil ali sploh opazil. Naslednjič se je kvalificiral na Veliki nagradi vzhodnih ZDA v Detroitu. Na jutranjem ogrevanju je Jarier zletel s proge in polomil svojo Osello, zato mu je moral Riccardo prepustiti svojo. In to prvič, ko se mu je uspelo kvalificirati na dirko s polno zasedbo.
Nato je sledila Velika nagrada Kanade. Riccardo se je kvalificiral na 23. mestu od 26., a o njegovi usodi je odločil mož na pole positionu, Didier Pironi. Kot zakleto mu je na črti, kjer danes piše Salut Gilles, tik pred štartom ugasnil motor. Začel je mahati, a spregledali so ga in začeli z dirko. Vsi so švignili mimo Didierja, no, skoraj vsi. Najprej ga je oplazil Guerrero, nato Boesel, ki se je zavrtel, potem sta trčila vanj tudi Salazar in Lees. Kmalu je prišel tudi Riccardo, ki mogoče zaradi pomanjkanja izkušenj ni vedel, kaj bi storil, ali pa sploh ni opazil, da se vsi izogibajo stoječemu bolidu. V stoječega Ferrarija je priletel s polno hitrostjo. Bolid se je vnel, Pironi in drugi vozniki pa so takoj začeli gasiti ubogega Palettija. Njegova mati, ki je prišla navijati zanj, je bila je priča grozovitim dogodkom le nekaj metrov stran. Čeprav ga plameni niso zajeli, so potrebovali celih dvajset minut, da so ga izvlekli iz bolida, uradno nezavestnega. Njegovo smrt so potrdili ob prihodu v bolnišnico, vzrok pa so bile poškodbe prsnega koša ob trku in plini iz gasilnih aparatov. Čez dva dni bi Riccardo Paletti praznoval 24. rojstni dan, bližnji so že pripravili zabavo zanj, namesto tega pa so se morali pripraviti na njegov pogreb.
Riccardo Paletti ni bil izreden talent in verjetno ne bi nikoli postal šampion, a vseeno je imel nekaj zelo pomembnega, to je strast do Formule 1. Dal ji je vse, kar je lahko, celo svoje življenje. To ga postavi ob bok vseh velikanov Formule 1. Ko boste na kakšni že malce zbledeli sliki zagledali njegov nasmešek in ogromna očala, se spomnite, da je to nekdo, ki je imel dirke in Formulo 1 raje kot svoje lastno življenje.
Simon Jazbec
