V javnosti je podoba McLarna v zadnjih nekaj letih drastično padla, izgubili so mnogo pokroviteljev in tudi privržencev. Obdobje, ko so imeli Hondine pogonske sklope, so zaznamovali z velikim številom tehničnih težav in menjav komponent. Poleg tega so na začetku te sezone obljubljali nemogoče rezultate, zaradi česar je prišlo do rezultatske krize in do javnega mnenja, da naj bi bil šibki člen v partnerstvu s Hondo prav McLaren. Čeprav Alonsove izjave o pomanjkanju razvoja niso povsem točne, se McLaren ne more znebiti negativnega slovesa. Znano je, da sta tako Mercedes kot Ferrari od McLarna kopirala koncept oblike bočnega usmerjevalnika zraka na zadnjem stabilizatorju. Morda so res pri McLarnu v tehnični krizi, a to še ne pomeni, da ne delajo na novostih, le želenih rezultatov ni.
Zanesljivosti bolida mora biti skupaj s hitrostjo v ravnotežju, da dobimo dober bolid. Zanesljivost je, poenostavljeno povedano, odvisna od dimenzije določenih elementov in sposobnosti hlajenja elementov pogonskega sklopa. Torej, večje kot so reže in hladilniki, bolj lahko hladimo pogonski sklop, a imamo večji upor. Dober pogonski sklop mora seveda zahtevati malo hlajenja, zato je potrebno skleniti kompromis.
Ponovno sem analiziral, koliko enot nad dovoljenim številom (ta se je iz lani na letos zmanjšala) so porabili pri določeni ekipi pred VN Japonske. Ob tem sem upošteval, da je letos dirka več, čeprav menim, da to bistveno ne spremeni situacije.
V sezonah 2017 in 2018 ne moremo govoriti o kakšni izjemni konkurenčnosti Williamsa in Sauberja. Williams ni imel nobenega elementa več od dovoljenega, Sauber lansko sezono prav tako ne, letos pa zgolj enega več. Torej, obe ekipi s skoraj popolno zanesljivostjo, a nizko konkurenčnostjo. McLaren jih je v sezoni 2017 imel kar 41, letos pa »samo« 13, za razliko od Toro Rossa, ki jih ima to sezono kar 33 (z istim pogonskim sklopom), medtem ko so imeli lani 4. Pogledal sem tudi menjave pri Red Bullu – edini zmagovalni ekipi z Renaultovimi pogonskimi sklopi in na pogled zelo ekstremno šasijo. Če so lani imeli samo 7 elementov nad dovoljenimi, jih imajo letos 20, kar je bistveno več kot pri McLarnu. Po mojem mnenju lahko krivdo pripisujemo tudi Renaultu, ne samo ekipam.
Kljub rezultatom, ki so pod pričakovanji navdušencev in ekipe McLaren, situacija ni tako slaba, kot na prvi pogled izgleda. Fernando Alonso namreč ni tako slab, pravzaprav je primerljiv z vozniki Renaulta, Haasa, Racing Point FI, toda bistveno slabši je Stoffel Vandoorne. Zanesljivost se je pri McLarnu izboljšala, manjka pa ravnotežje s hitrostjo, kar menim, da se bo izboljšalo z novim pogonskim sklopom. Honda sicer v Toro Rossu ni naredila revolucije, kot nekateri mediji trdijo, saj je vreden omembe le rezultat iz Bakuja, z drugimi se ne morejo bahati.
Seveda je pred ekipo McLaren še dolga pot. Upam, da so ugotovili, kje in predvsem zakaj so naredili določene napake na bolidu MCL33, in da jih ne bodo ponavljali v naslednjih sezonah. Zak Brown je obljubljal nemogoče stvari, toda samo izjemoma se čez noč v Formuli 1 pojavijo zmagovalne rešitve. Po navadi je potrebno trdo delo in prava usmeritev, da se nato z malo sreče lahko uresniči cilj.
Simon Jazbec
