Kaj so današnji vozniki pripravjeni storiti in kaj vse požreti? Priča smo obdobju, ko so vozniki le navzven zvezdniki in svojim navijačem izgledajo vsemogočni, a resnica pa je žal bistveno drugačna. Čeprav so vozniki tisti, ki vozijo in tvegajo lastno življenje, se ekipe do njih obnašajo, kot da so zgolj nek element, ki se ga lahko po mili volji menja. Problem je, da vozniki sami dovolijo, da se z njimi tako ravna.
Kako bi lahko drugače razložili ponižno obnašanje Daniila Kvyata, s katerim so pri Red Bullu izjemno grdo ravnali, ga odvrgli, klicali nazaj in se ga ponovno znebili. Kaj se mu je motalo po glavi, ko ga je Helmut Marko poklical nazaj v Toro Rosso ter v intervjuju pohvalil njegovo zrelost v zadnjem letu? Očitno ni toliko odrastel, da bi imel dovolj samospoštovanja, da bi Marka in Red Bull poslal prav tam, kamor so oni poslali njega. Da, vozil bo, a s kakšnimi možnostmi in s kakšnim ponosom? Konec koncev, če bi bil toliko cenjen, bi ga klicale tudi druge ekipe.
Tudi svetovnemu prvaku Kimiju Räikkönenu so se zgodile prigode, ki jih lahko imenujemo ponižujoče. Ko so ga, kljub veljavnosti pogodbe, prvič odslovili iz Ferrarija, bi bilo lahko njegove kariere konec. Toda prišel je nazaj in se vrnil tudi v Ferrari, a z drugimi ljudmi na položaju. Kljub željam, se način obnašanja ni spremenil. Ne samo, da so od njega zahtevali zmeraj nova žrtvovanja, ampak tudi na koncu, ko so se ga naveličali, so ga odslovili s tiskovnim sporočilom, ki je obsegalo zgolj tri vrstice. Očitno niso imeli poguma stopiti pred lastne navijače.
V podobni situaciji so bili tudi Ricciardo, Sainz, Kubica in mnogi drugi. Skupno jim je to, da so jih ekipe izkoriščale, v trenutku, ko se jim niso več zdeli uporabni, pa so jih preprosto zavrgli. V ekipah so namreč prepričani (čeprav ni res), da na sedež čaka malo morje talentiranih in po možnosti tudi sponzoriranih novih voznikov.
Seveda krivda ni enostranska in je ne moremo pripisovati samo ekipam oziroma vodjem ekip. Odgovorni so tudi vozniki, ker to dovoljujejo. S svojim pasivnim obnašanjem, zmeraj korektnimi izjavami, nepovezanostjo med seboj in nezavedanju, v kaj se spuščajo. Mnogi so bili še kakšno leto nazaj otroci, ki se v tem svetu managerjev in navzkrižnih interesov niso znašli, pravzaprav niti niso natančno vedli, za kaj gre. Za razliko od tega so v preteklosti vozniki znali povzdigniti glas, se združiti in pokazati vsem, kdo je ta, ki pravzaprav Formulo 1 vozi.
Ko so leta 1982 hoteli superlicenco vezati na ekipo in tako odvzeti voznikom svobodo voziti za kogarkoli hočejo, se je zgodila stavka. Ti junaki neke druge ere so pokazali vsem, da če hoče kdo tako ravnati z njimi, se lahko tudi sam usede v bolid in pelje, če se čuti sposobnega. Današnji vozniki pa malodane sami prosijo, da se z njimi tako ravna, samo da so lahko v Formuli 1.
Seveda časi in ljudje se spreminjajo, a na splošno dobivam občutek, da so (nekateri) vozniki bolj figure kot pravi ljudje s karakterjem. S figuricami se pa konec koncev vsi igrajo, mar ne?
Simon Jazbec
