Med navdušenci nad Formulo 1 najdemo mnogo tistih, ki zagovarjajo Charlesa Leclerca, po drugi strani pa tudi mnogo ostalih (med katerimi sem tudi sam), ki pravijo, da je njegov prihod v Ferrari prehiter in prenagljen. Nihče mu ne oporeka talenta, a nekateri se sprašujemo, če je letos pokazal nekaj izjemnega, kar bi opravičilo njegov prestop.
Kakor sem že omenil, je Leclercov dosežek najbolj ustrezno primerjati z rezultati prve sezone Maxa Verstappna v Toro Rossu, a ker nimamo še vseh podatkov, bi bila takšna polovična analiza nerealna. Da je bil Leclerc namenjen za v Ferrari, je brez skrivanja izjavil že pokojni Sergio Marchionne, vprašanje je bilo bolj, kdaj se bo to zgodilo. Po njegovi smrti so se odločili oziroma se je uradno odločil Arrivabene, da se bo prestop zgodil že v naslednji sezoni.
Čeprav na prvi pogled izgleda, da je Charlesov moštveni kolega Marcus Ericsson bistveno slabši (15 proti 6 točk), pa ob podrobnejši analizi hitro ugotovimo, da ni ravno tako. V kolikor primerjamo med seboj, kolikokrat je kdo dosegel točke in kakšna mesta je zasedel, in če damo Leclercov rezultat v Bakuju na stran, vidimo, da je v primerjavi z Ericssonom dosegel le točko več (oba imata po dve deveti mesti, Leclerc pa eno deseto mesto več). Torej je temelj vse te premoči le v eni dirki, Veliki nagradi Azerbajdžana, kjer je bil Charles šesti. Šesto mesto je odlično, a imejmo v glavi nekaj: pred njim so odstopili tako Ricciardo kot Verstappen v Red Bullu (medsebojni trk), Valtteri Bottas (zapeljal na ostanke na progi), Hulkenberg (trk z zidom) in nenazadnje Romain Grosjean, ki je bil šesti ob svojem bizarnem trku pod režimom varnostnega avtomobila. Seveda to ne izniči rezultata, a hočem povedati, da je tako visoko mesto sad spleta okoliščin, ob drugačnem razpletu bi bil verjetno na koncu mest, ki prinašajo točke, ali tik za njimi.
Naj se vsak vpraša, ali bi Leclerca prav tako kovali v zvezde, če bi bil samo točko ali dve boljši od Ericssona. In nenazadnje, ali je le rezultat na eni dirki (pa še pod takšnimi okoliščinami) dovolj, da se voznika označi kot velik talent? Nekoliko skeptičen sem glede tega, saj imam občutek, da gre pri vsem skupaj predvsem za politične igrice, kakršnim smo že bili priča v preteklosti.
Čeprav so sedaj prikazani kot najboljši sodelavci, se Sergio Marchionne in John Elkann nista strinjala glede bodočnosti skupine FCA, in kdor je sledil dogajanju, je opazil, da po Marchionnovi smrti ni ostal nihče od njegovih naslednikov na položaju. Scuderia Ferrari je vsem bolj na očeh in, hočeš nočeš, Marchionne je imel v ekipi preko Arrivabeneja direkten vpliv, ki se ga je aktivno posluževal (spomnimo se samo spora z Allisonom). Poleg tega je imel tudi množico svojih ljudi.
Morda je bil Arrivabene prisiljen sprejeti odločitev o Leclercu (da bi sam izbral, se mi ne zdi verjetno), ker se domneva, da ne bo zdržal pritiska in lastniki, pod vodstvom Johna Elkanna, bodo »prisiljeni« narediti red v ekipi. To pomeni, da bodo imeli izgovor, da zamenjajo ves kader, ki ostaja zvest Marchionnu, in imeli bodo odličen izgovor, zakaj to narediti. Sicer za to ni oprijemljivih dokazov, ampak bi pa bilo v stilu družine Agnelli/Elkann, ki so potrpežljivi in prikriti, a nikoli ne pozabijo nasprotnika in njegovih sodelavcev. Upam, da bo Charles presenetil in dokazal, da se motim. Toda do takrat bo sum o takšnem scenariju ostal živ v moji glavi.
Simon Jazbec
