V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so v Formuli 1 zablesteli mnogi talenti, kakor so Alain Prost, Nelson Piquet, Ayrton Senna, Nigel Mansell, in med njih sodi, po mnenju mnogih, tudi Stefan Bellof. Njegov talent je bil tako velik, da je spomin nanj še dandanes izjemno živ med poznavalci, tako profesionalnimi kot publiko samo. Morda je mlajšim generacijam na splošno manj znan, ker gole statistike, tudi zaradi bizarnega spleta okoliščin, ne kažejo njegovega talenta. A okrog Stefana Bellofa, preprostega fanta iz takratne Zahodne Nemčije, je usoda spletla mnogo legend. V tem kratkem poklonu se jih bom dotaknil in skušal pokazati, zakaj je do današnjih dni ostal nepozabljen.
Njegova kariera na najvišjem nivoju je trajala le dve sezoni, od katerih ena ne obstaja. V prototipih si je od debija leta 1982 začel ustvarjati ime, pravzaprav je bil tako dober, da so ga opazili pri Porscheju. Prvi poskus v Formuli 1 pa dobi na testiranjih v McLarnu, poleg Martina Brundla in Ayrtona Senne. Naslednje leto je dobil sedež v ekipi Tyrell, edini z atmosferskimi Cosworth DFY v tisti sezoni, a kljub tej pomanjkljivosti, je Stefan blestel, sploh na dirki za Veliko nagrado Monaka 1984.
Večina se spomni iz te dirke, kako je Jackie Ickx zaradi dežja predčasno zaključil in zmago tako podaril Alainu Prostu (kasneje je Prost izgubil prvenstvo za pol točke). Tik za njim se je uvrstil fenomenalni Ayrton Senna, a mnogi so pozabili, da je bil na tretjem mestu Stefan Bellof. Kar je pomembneje, bil je bistveno hitrejši od obeh. Če bi lahko dirko zmagal ali ne, ne bomo nikoli izvedeli. Tisto sezono so namreč komisarji ugotovili veliko nepravilnost pri ekipi Tyrell (poleg goriva so v bolid dolivali tudi svinčene kroglice, da je bil na koncu dirke nad minimalno dovoljeno težo) in ekipi ter voznikoma so vse rezultate brisali.
Stefan je dal majhen obliž na to rano, ko je s Porschejem osvojil naslov med prototipi leta 1984. Tudi v naslednji sezoni je imel predviden dvojni program, prototipe ter Formulo 1. Ponovno je bil član ekipe Tyrell, tokrat je bilo vse po pravilniku, in četrto ter šesto mesto povesta, da Stefan res ni bil od muh. A usoda ga je čakala na dirki 1000 km Spaja, 1. septembra 1985. V zasebnem Porscheju 965 ekipe Burn se je boril z Jackyjem Ickxom, ki je vozil tovarniškega 962C. Stefan je nastavil Eau Rouge tako, da bi Ickxa prehitel skozi Raidillion, a je zapel v njegovo zadnje kolo. Oba sta zletela s proge – Ickx je ostal nepoškodovan, Bellof pa je čelno priletel v zaščitno ograjo, njegov prototip je nato zagorel in celih deset minut so se trudili, da so ga izvlekli iz razbitine. Toda bil je mrtev že v trenutku, ko se je dotaknil ograje.
Tako je odšel eden največjih neizraženih talentov osemdesetih let. Njegov stil vožnje so mnogi primerjali s samim Gillesom. Martin Brundle ga je opisal kot »izjemno talentiranega, a malce norega«. Vzrok za Bellofa usodni trk je bil po mnenju mnogih profesionalcev prav v njegovi neučakanosti. Nekoliko nenavadno je, da ga ni uspelo Kenu Tyrellu malce umiriti. V krogu Nürburgringa je postavil legendaren čas, 6:11.130, ki je zdržal 35 let in komaj letos so ga pri Porscheju popravili. V sezoni 1986 naj bi vozil za Ferrari in govori se, da je bil prav Stefan Bellof dirkaški junak malega Michaela Schumacherja.
Stefan Bellof je mogoče pokazal manj, kot bi lahko, a je kljub vsemu ostal v spominu navdušencev kot simpatičen, hiter, morda malce nor, a izjemno talentiran voznik, ki je zagotovo prehitro odšel. Prepričan sem, da bi Stefan lahko pisal zgodovino dirk druge polovice osemdesetih let v Formuli 1, tako pa je, žal, postal največji neizražen talent svoje dobe.
Simon Jazbec
