Žal se s sklonjenimi glavami in s ponižno držo težko vidi predse ter v daljavo in izgleda, da bo ta priljubljena in zguljena fraza Maurizia Arrivabeneja prav kmalu pokazala vso svojo kratkovidnost, tako pri vodenju kot pri odločanju.
Po dobrem rezultatu Williamsa v Monzi sicer v Singapurju ni bila pričakovana ponovitev, a vendar je situacija postala tragično resna. Imajo velike težave in ne bodo jih tako zlahka odpravili. Ni krivda samo pri voznikih, temveč tudi pri projektu in ekipi, zato bi morali vodstvo Claire Williams tudi dati pod vprašaj. Pričakoval sem več od Honde, drugo leto bo namreč v Red Bullu, a tokrat v Singapurju, kjer je že omenjeni Red Bull dober, pa v Toro Rossu vidimo največ neko povprečno predstavo. In povprečnosti si ne želi nihče.
V nekem čudnem povprečju je tudi Charles Leclerc, takoj pred svojim moštvenim kolegom, a daleč od Q3 in tistih mest, s katerimi je navduševal v prejšnjih dirkah. Zavedajmo se, sedaj ni več novinec, ampak drugi voznik Ferrarija za naslednjo sezono. Povprečnosti od njega ne smemo več videti. Pred meseci sem dejal, da bo potrebno počakati do konca sezone in njegove rezultate primerjati s tistimi, ki jih je naredil Verstappen v prvi sezoni pri Toro Rossu. Charles ima še možnosti, da preseneti, a z vsako dirko jih bo manj. Te kvalifikacije in njegov trk v prostih treningih pa je daleč od navdušujočega.
Navada sklonjene glave in ukvarjanja samih s seboj najbolj škodi prav Ferrariju. Njihov izbor pnevmatik je bil usmerjen v osvojitev prve štartne vrste (o tem sem predhodno že pisal), dejstvo pa je, da imamo na pole positionu Hamiltona s konservativnim izborom (preizkusil je dodobra tudi soft in ultrasoft) ter Verstappna s kašljajočim pogonskim sklopom. Mercedesu naj ne bi ležala proga, toda kljub temu sta voznika rdečih v Q3 ostala praznih rok in verjetno tudi odprtih ust. Prav zanima me, kaj jim je na komandnem zidu Ferrarija švignilo v sklonjeno glavo, ko so se njihovi načrti zopet izjalovili. Menim, da so tokrat pri Mercedesu, pa tudi pri Red Bullu, delo opravili odlično, pri Ferrariju pa povprečno. A povprečno je pač za Ferrari premalo.
Sebastian Vettel je v kočljivem položaju, v želji doseči preveč je tudi sam oplazil zid in sedaj nima treh nasprotnikov na progi, temveč jih ima šest. Poleg sta prišla oba voznika Red Bulla, a največji nasprotnik bo on sam, še posebej na štartu, kjer bo pred njim Verstappen, za njim pa Bottas. Za to je krivo predvsem vodstvo ekipe, ki sklonjenih glav momljal mantro “moramo zmagati, moramo zmagati” in mu ne omogoča mirno dirkati. Danes smo videli v vsej svoji veličini, kam lahko takšen način dela pripelje. Ko je bilo najbolj pomembno, so bili drugi, z nasmeškom in sorazmerno lahkoto, hitrejši. Menim, da takšen rezultat voznika, ki si želi naslova in zmag, boli, še posebej, ker so stavili ogromno (kot izhaja iz izbora pnevmatik) na pole position. Res se točke delijo jutri, a imam občutek, da bodo danes, spet sklonjenih glav, le zviševali že tako visok pritisk, kar ni dobro.
Želim si, da bo jutri dirka v Singapurju v slogu kvalifikacij, napeta in do konca nedorečena, in naj zmaga najhitrejši ter najsrečnejši. Toda potrebno bo dvigniti glavo, pogumno zreti nasprotniku v oči in se boriti do konca. Sklonjene glave naj imajo kar liki, ki se ne zavedajo, kaj počnejo in govorijo, čeprav sami pravijo, da niso Homer Simpson.
Simon Jazbec
