3 bolidi na ekipo: Vidne prednosti in skrite slabosti

0

Ideja Tota Wolffa o tretjem bolidu, ki bi ga lahko vozili manj izkušeni vozniki, na prvi pogled deluje imenitno, a v sebi skriva kar nekaj pasti, na katere bi morali biti pri organizaciji zelo pozorni. Za lažje razumevanje bomo najprej pogledali, kako so se zadeve razvijale skozi zgodovino in zakaj smo sploh prišli do tega formata.

Omejitev maksimalno dva bolida na ekipo je bila uvedena na začetku osemdesetih, s prvo pogodbo Concorde, pred tem pa je bilo kar nekaj primerov ekip z več kot dvema bolidoma. Na začetku petdesetih let ni bilo nič nenavadnega, če je ekipa pripeljala tri ali štiri bolide. Nato se je v letu 1958 začelo tudi konstruktorsko prvenstvo. Pri le-tem so v začetku šteli samo rezultati najboljšega bolida, a več kot so jih imeli, več možnosti je bilo za doseg točk. S približno enakim sistemom se je dirkalo še mnogo sezon, tako je na primer leta 1972 ekipa BRM imela na štartu dirke celo pet bolidov istočasno, mnoge druge pa po tri ali tudi štiri. Od sezone 1979 so se šteli vsi rezultati enega konstruktorja, od leta 1981 naprej pa so konstruktorji tekmovali samo z dvema bolidoma. Leta 1991 smo zadnjič videli ekipo z enim bolidom.

Jasno je, da bi več kakor dva bolida enega konstruktorja na dirki povzročilo zmedo, tako v točkovanju kot tudi pri publiki, ki si verjetno ne želi videti na primer trojne zmage. Proti temu bi bili tudi vsi, ki bi tako izgubili potencialno še več mest, torej ekipe v ozadju. Poleg tega moramo upoštevati stroške. Nekdaj so ekipe imele en rezervni bolid, katerega bi lahko (če bi bilo dovoljeno) uporabili tudi za na dirko. To bi sicer povzročilo dodatne stroške, zato bi si to lahko privoščili le hitri in bogati, s čimer bi bile oškodovane manjše ekipe, ki bi sčasoma zato izginile. Že sedaj smo v situaciji, ko so v teoriji na prvih šestih mestih zmeraj eni in isti bolidi, kakšno premoč bi potem šele imeli z devetimi.

Strinjam se z Wolfom, da v Formuli 1 primanjkuje najmanj ekipa ali dve. Šele sedaj se je pokazalo, kako močno je vplival nenazadnje propad Manorja in drugih ekip pred njim. Namesto idej o tretjem bolidu (kar so že ugotovili, da ni najbolje) bi bilo smotrno sile usmeriti drugam, na primer v znižanje cen leasinga pogonskih sklopov, da bi ekipe lažje vstopile v Formulo 1. Lahko bi bila tudi večja fleksibilnost pri prodaji odsluženih, a še zmeraj aktualnih delov, ki bi jih odkupili in uporabili pravi »garažisti«, kot jih je imenoval Enzo Ferrari. Gledalci pa bi manj zavzeto iskali podrobnosti med letošnjim Haasoma ter lanskim Ferrarijem. Vsekakor se je v Formuli 1 potrebno izogniti situacije, kakršna je v seriji IndyCar, kjer je le en ponudnik šasije in dva motorja. Zaenkrat sicer ne kaže, da bi šli po tej poti, a zavedati se moramo, da je deset ekip in dvajset bolidov minimum, da so zadeve sploh vzdržne.

Nedolžna in na prvi pogled niti ne tako napačna zamisel Tota Wolffa prinese, če malce premislimo, več škode kakor koristi. Razumljivo je, da je potrebno dati pobude, vendar menim, da ima FIA dovolj strokovnjakov, da razmislijo o teh ponudbah ter se odločijo o njhovi smiselnosti. Mislim, da so pri ideji o treh bolidih prišli do podobnih, če ne še »hujših« zaključkov, in jo bodo zato gladko zavrnili.

 

Simon Jazbec

guest

0 Komentarji
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje