Razvoj varnostnih oblačil v Formuli 1

Tako kot čelade so tudi oblačila del voznikove podobe, hkrati pa so že vse od začetka dirk Formule 1 skrbela za njihovo varnost in udobje. Če gledamo iz današnje perspektive, so v preteklosti nudila malo, a lahko si predstavljamo, kako bodo čez sedemdeset let gledali na današnje standarde, ki naj bi zmanjševali tveganja.

Na samem začetku dirk za svetovno prvenstvo ne moremo govoriti o standardizaciji oblačil, saj je vsak izbral, kar je mislil, da je najbolje zanj. Polo majica in platnene hlače so bile zaščitni znak Fangia in tudi Ascaria, ki je imel točno določeno oblačilo, katerega se je lahko le sam dotikal. Hawthornu za volanom nikoli ni manjkal metuljček, medtem ko je Stirling Moss že rad nosil enodelne bombažne obleke, ki pa niso nudile nobene zaščite proti ognju. Zanimivo je, da je Juan Manuel Fangio pod čelado nosil podkapo, da bi se zaščitil pred sončnimi opeklinami in ne pred morebitnimi plameni.

Miku Hawthornu za volanom nikoli ni manjkal metuljček

FIA je predpisala obvezno uporabo ognjevarnih zaščitnih oblek (in čelad) šele leta 1963. Sicer še niso bili vpeljani standardi, a vozniki niso več dirkali v civilnih oblačilih. V takratnem času se začno pojavljati tudi prvi reklami napisi v obliki našitkov tehničnih dobaviteljev. Tako so lahko gledalci najprej začeli opazovati napise dobaviteljev pnevmatik in goriv, v letu 1968 pa tudi napise pokroviteljev ekip. Pomemben prelom pa se je zgodil v letih 1963 in 64, ko je ameriško podjetje DuPont s pomočjo znanja o vesoljskih skafandrih NASE razvilo Nomex, Simpson pa je nato predstavilo prvo zaščitno enodelno obleko iz tega materiala.

Podjetje Simpson je predstavilo prvo zaščitno enodelno obleko iz nomexa

V sedemdesetih letih je bilo že bistveno bolje, kar zadeva varnostne standarde, a zanimivo je to, da se je prvi standard FIE o zaščitnih oblekah, ki velja še danes, pojavil leta 1975. Ta pravi, da mora obleka zdržati enajst sekund stika s plamenom temperature 300-400 °C, brez da bi se vnela. Postavljen standard se je pokazal kot uspešen že leta 1976 pri nesreči Nikija Laude. Konec desetletja smo lahko videli voznike v oblekah iz petih slojev Nomexa, prešitih s Kevlarjem, ki so na prvi pogled izgledale neudobno, vendar so bile sešite skladno s standardi NASE. Poleg tega so obleke začele dobivati različne barve in velike oglasne napise, nekateri vozniki, na primer James Hunt, pa so celo na svojo zaščitno obleko prišili našitek z žgečkljivim sporočilom. Zanimivo je dejstvo, da sta imela voznika v isti ekipi pogosto različne barve in različne proizvajalce zaščitne obleke ter tudi različne napise (osebnih) pokroviteljev. Če pogledamo samo fotografije Petersona in Andrettija iz leta 1978 ali Villeneuva in Scheckterja iz leta 1979, vidimo, da niso usklajeni niti z barvami bolidov.

Ronnie Peterson, Mario Andretti, Patrick Depailler in James Hunt, Buenos Aires – 1978

V osemdesetih letih se je zgodila velika sprememba – zaščitne obleke so postale posnetek barvne sheme bolida in le določen našitek osebnega pokrovitelja je ločil eno obleko od druge v isti ekipi. Najbolj očiten je primer našitka na trebuhu Aytrona Senne. Pri Williamsu je sicer Mansel nosil rdečo in Piquet belo, a to je bilo v skladu z barvo njihovih številk na bolidu.

Preberite tudi  Profesionalni dirkaški triki, ki jih lahko uporabite pri vsakdanji vožnji

Tehnologija je seveda prinesla napredek in zaščitne obleke so postajale zmeraj bolj udobne in tanke. Danes imajo obleke le dve do štiri plasti Nomexa in večina napisov je natisnjenih. Zaščitna obleka pa v vseh delih po petnajstih pranjih in petnajstih suhih čiščenjih ob zunanji temperaturi 800 °C po enajstih sekundah dovoli notranjo temperaturo le 41 °C. Poleg tega je pomembno, da je obleka z zaščitnim perilom, podkapo, čevlji in rokavicami čim bolj prepustna in zračna, saj temperatura zraka v bolidu doseže tudi nad 50°C.

Danes imajo obleke le dve do štiri plasti Nomexa in večina napisov je natisnjenih.

Za zaključek pa zanimivo dejstvo o primerjavi med današnjim standardom in preteklostjo: Če se je Gilles Villeneuve leta 1977 pojavil v Ferrariju v sprani in zašiti zaščitni obleki, ki je dala že veliko čez (značilne oranžne barve z vidnimi sledovi starih našitkov pokroviteljev), pa danes pri McLarnu porabijo na dirkaški vikend za vsakega voznika po štiri komplete, za posamezno sezono pa jih pripravijo kar 30.

Simon Jazbec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja