Če pozorneje pogledamo logotip proge v Monzi, bomo videli, da je ta sestavljena iz običajne proge ter ovala, in prav temu ovalu bomo v članku posvetili pozornost. Morda kdo misli, da gre tu za ameriški vpliv, ki pravzaprav na evropskih tleh in še posebej na zgodovinskih progah nima kaj iskati, a ni tako.
Proga v Monzi je že v svojem nastanku edinstvena, zgrajena je namreč sredi največjega ograjenega parka v Evropi, zato imajo tu težave s sečnjo vsakega drevesa ob progi. Zgradili so jo leta 1922 kot tretjo stalno progo na svetu, po Brooklandsu in Indianapolisu. Že takrat je imela v sebi to dvojno dušo ovala in cestne hitrostne proge. Sicer je bila daleč od današnje podobe, proga niti ni bila asfaltirana, temveč jo je prekrival makadam, dvignjeni ovinki ovala pa so bili podprti z nasuto zemljo. Za takrat je predstavljala velik dosežek, pisalo se je leto 1922 in zgradili so jo v pičlih nekaj mesecih z delovno silo približno 3500 delavcev. Zanimivo je to, da takrat ni bilo niti najmanjših skrbi o »amerikanizaciji« dirk, kvečjemu nasprotno, bila je odprta konkurenca, kdo bo boljši in hitrejši.
Sledilo je obdobje romantičnih predvojnih dirk, a tudi temna leta svetovnega spopada. Leta 1955 so progo v Monzi prenovili, tako cestni kot ovalni del. Na ovalnem delu so nasuto zemljo zamenjali z železobetonsko konstrukcijo in jo preplastili z asfaltom. Dobili so obroč, dolg 4250 m, z dvema dolgima ovinkoma, s 80 % naklonom (kar je približno 38°40′) in dvema dolgima ravninama (naklon 13 %) po 875 metrov. V takratnem času je bilo znanje o aerodinamiki bolidov še v povojih in morali so narediti ovinka s tako visokim naklonom, da so se lahko uprli centrifugalni sili in zvozili po njem s hitrostjo čez 300 km/h. Za lažjo predstavo, na primer današnja proga v Indianapolisu meri v dolžino 4023 m in ima štiri ovinke, na katerih je maksimalni kot 9°12′.
Delno so po ovalu dirkali od leta 1955 do 1961. Na prvo dirko po obnovljeni progi je Mercedes pripeljal svoj bolid W169 s karoserijo, imenovano Type Monza. To je bila zadnja dirka in zadnja zmaga tega bolida, ki ga je v tej dirki vozil Juan Manuel Fangio. V letu 1961 se je na progi zgodila smrtna nesreča Volfganga von Tripsa, a ne na ovalnem delu, s proge je zletel na vhodu v Parabolico. Najboljši vpogled v to, kako je nekdaj zgledalo dirkanje po ovalnem delu, prikaže film Johna Frankenheimerja, z naslovom Grand Prix.
Na progi v Monzi so priredili tudi dirko za 500 milj (samo na ovalu), delno so po ovalu vozili prototipi in tudi motocikli. Zadnjič se je del te proge za dirke najvišjega nivoja koristil v letu 1969, nato je oval Monze postal spomenik in obroček na znaku dirkališča. Danes si lahko vsakdo na progi ogleda ostanke tega ovala, ki kljubujejo času. Po mojem mnenju predstavlja lep spomenik obdobju, ko se v Evropi niso bali ameriških dirk, temveč so jih odkrito izzivali na njihovem terenu, v nasprotju z današnjim mišljenjem.
Simon Jazbec
