Formula 1 in številke bolidov

0

Dandanes se marsikomu zdi samoumevno, da si vozniki sami izberejo svoje “srečne” številke, čeprav je vprašanje, ali jim resnično prinesejo srečo. Zagotovo pa so številke del marketinga, ki je je bil v preteklosti popolnoma neznan, sedaj pa postaja čedalje bolj priljubljen. Če se ozremo v preteklost, lahko vidimo, da so nastale zanimive situacije brez da bi kdo kaj “izbiral”.

Številke so do leta 1973 dodeljevali na vsaki dirki in niso bile fiksne, nato so si izmislili sistem, ki je dodelil vsaki ekipi fiksne številke bolidov. Le svetovi prvak in njegov moštveni kolega sta imela številki 1 in 2 ter sta naslednje leto dobila številki tiste ekipe, v kateri je bil novi svetovni prvak med vozniki. A že prvo sezono se je zalomilo, ker se je svetovi prvak sezone 1973, Jackie Stewart, upokojil, zato so številki 1 in 2 dobili pri prvaku konstruktorjev, Lotusu. Ronnie Peterson je vozil bolid številka 1, brez da bi kadarkoli postal svetovni prvak. Približno dvajset let kasneje se je zgodba ponovila, saj Nigel Mansell in Alain Prost nista branila svojega naslova v ekipi Williams, ampak je, za razliko od prejšnjega primera, v sezonah 1993 in 1994 Damon Hill vozil bolid številka 0. Zanimivo je, da niti Prost in niti Senna nista hotela te številke, temveč sta raje imela 2, čeprav je veljalo nenapisano pravilo (ki pa ni zmeraj držalo), da je prvi voznik imel nižjo številko, drugi pa višjo.

Seveda so nekatere številke postale legendarne kot na primer številka 27 in Gilles Villeneuve. Zasluga za to gre morda bolj novinarjem, saj je Gilles s števiko 27 začel le 20 od svojih 67 dirk. Več jih je začel s številko 12, a ta ni dobila toliko pozornosti. Razlog je verjetno v divjosti, katero je pokazal leta 1981, čeprav brez vidnih rezultatov. Druga številka, vezana na legendarnega voznika, pa je rdeča številka 5 in Nigel Mansell. Rdeča je bila zaradi preprostega razloga: Na začetku sezone 1985 so pri ekipi Williams ugotovili, da med dirko težko ločijo bolida Manslla in Rosberga (6), in ker še ni bilo današnje tehnologije, so morali zaupati svojim očem. Tako je številka na bolidu Nigela postala rdeča, na tistem, ki ga je vozil Keke, pa je ostala bela. A Nigel Mansell je kar 93 od svojih 191 velikih nagrad bil za volanom bolida s številko 5.

Še nekaj bizarnih zanimivosti: Že omenjeni Gilles Villeneuve, Nigel Mansell in Ayrton Senna so vozili bolide, ki so nosili številke 2, 12 in 27, in to pri različnih ekipah. Gerhard Berger je imel številko 28 pri Ferrariju, nato pri McLarnu in ponovno pri Ferrariju. Nelson Piquet je postal svetovni prvak tako z bolidom številka 5 pri Brabhamu kot 6 pri Williamsu (5 in 6 sta bili del kompleta iste ekipe). Zanimivo je predvsem to, da ni bilo nič od tega načrtovano oziroma željeno s strani voznikov. V parih številk pa je zmeraj manjkala 13, saj so vozniki vraževerni. Poleg Pastorja Maldonada, ki si je 13 sam izbral, je na bolidu imela to številko le Divina Gallica.

A da si ne bo kdo mislil, da so znane števile bile oziroma so zmeraj dodeljene določenim ekipam. Ferrari je ogromno let nosil 11 in 12, 5 in 6 so bile številke ekipe Lotus do leta 1979, Williams pa je imel 27 in 28 do leta 1981. Le ena ekipa je skozi vse to obdobje obdržala obe svoji številki – to je Tyrell – 3 in 4. Najbolj zanimivo je tukaj, da je Jackie Stewart na začetku te zgodbe vozil za njih in prav oni bi jih morali prvi menjati. Ko se je leta 1995 ta era končala, so začele ekipe dobivati številke po uvrstitvi v konstruktoskem prvenstvu (razen svetovnega prvaka med vozniki), danes pa številke 1 sploh ne vidimo več, ker se ji odrečejo. Meni je bil stari sistem zelo všeč, ker so junaki za volanom naredili mit iz številke, ki so jo dobili po nekem naključju, daleč od tega, da bi si oni te številke izbrali. In ti miti živijo še danes.

Simon Jazbec

guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje