Jackie Stewart: Leteči Škot Formule 1
…
Zgodba tega neverjetnega prvaka se je začela nekako po spletu okoliščin. Rodil se je v družini, v kateri so imeli zastopništvo za Austin in Jaguar in njegov brat Jimmy je bil dokaj obetaven voznik na lokalnih dirkah. Leta 1953 se je celo poizkusil na Veliki nagradi Velike Britanije (poizkusil v pravem pomenu besede), a se je kasneje poškodoval v Le Mansu. Ker mu je lastna družina odrekla podporo, se je preusmeril z dirkanja na streljanje na glinaste golobe in malo je manjkalo, da bi prišel v britansko reprezentanco za Olimpijske igre leta 1960 v Rimu .
Vrnimo se sedaj k Jackieju, ki mu je bilo pravzaprav dirkanje usojeno. Barry Filler, škotski dirkalni entuziast, je bil stranka njegove družine in Jackie ga je prosil, če lahko na skrivaj preizkusi njegove dirkalne avte. Jackie je bil presenetljivo tako dober, da se je glas o njem razširil do Kena Tyrella, ki je vodil Cooperjev Junior Team. S pomočjo brata Jimmija se je z njim dogovoril za nekakšno avdicijo, kjer bi naredil nekaj krogov, ko bi drugi vozniki imeli pavzo. Jackie je sedel na sedež, ki ga je malo prej grel Bruce McLaren in na začudenje vseh (celo Brucea, takrat že uveljavljenega voznika) je z lahkoto presegel njegov čas. Legenda pravi, da je Bruce znova sedel v Cooperja T72 BMC in izboljšal svoj čas, a ga je nato mali Stewart znova premagal. Po videnem je Ken Tyrell napravil edino možno in pravo potezo: Jackieja je povabil v svoje moštvo. Tako se je začelo prijateljstvo, ki je trajalo celo kariero.
Stewart je celo zavnil podpis pogodbe z ekipo Cooper v Formuli ena in raje dirka za Tyrella, ki takrat še ni bil v Formuli ena. V F3 je Jackie tako leta 1964 postal prvak, ko je zmagal vse dirke razen dveh. A skušnjava Formule ena je bila prevelika in leta 1965 je podpisal za BRM in sedel na bolid poleg Grahama Hilla. Kako talentiran voznik je bil Leteči Škot, pove nasledje: prve točke je osvojil na prvi dirki, prve stopničke na drugi in prvo zmago na osmi dirki. Koliko voznikov poznate, ki so v prvi sezoni končali kot tretji v skupni razvrstitvi?
Imel je skoraj popolen slog, znal je nizati enako hitre kroge enega za drugim, po nesreči v Belgiji leta 1966 pa je postal aktivni zagovornik varnosti v Formuli ena, kar je še danes. Po treh letih v ekipi BRM se je v Formuli ena pojavil tudi Ken Tyrell in mislim, da mu ni bilo težko prepričati Stewarta, da prestopi, mogoče ga celo ni bilo potrebno vprašati. Na razpolago je imel šasije Matra in takrat revolucionarne motorje Ford Cosworth DFV. Leta 1968 je bil Stewart na koncu drugi in leto kasneje je dosegel svoj prvi naslov prvaka Formule 1. Nato se je Tyrell sprl z Matro (ni hotel uporabljati njihovih motorjev), zato je naslednje leto je raje uporabil šasijo March, kasneje pa je sam postal pravi konstruktor. Stewart mu je ostal zvest in naslednje leto (1971) sta skupaj dosegla drugi naslov in nato leta 1973 še tretjega.
Jackie Stewart se je zmeraj zavedal nevarnosti dirk in nekako se je v sebi odločil, da bo njegova zadnja sezona tista leta 1973. Vzgojil je tudi svojega naslednika, Francoisa Ceverta, s katerim sta delila bokse in bila prijatelja tudi izven tekmovanj. Cevert je bil neke vrste družinski član pri Stewartovih in ko se je smrtno ponesrečil na kvalifikacijah za Veliko nagrado ZDA, se je Jackie odločil, da je dovolj. Zadnje dirke ni začel, ustavil se je pri 99. dirkah. Zmagal je sedemindvajsetkrat in bil trikrat svetovni prvak. A iz Formule ena se ni nikoli umaknil, še danes ga videvamo v paddocku v različnih vlogah, imel je tudi lastno ekipo in je brez dvoma prava legenda Formule ena. Mi o takšnih zgodbah le beremo, a on jih je (do)živel.
Simon Jazbec
