Marsikdo bo rekel, da je bil Patrick Depailler nekdo, ki lastnega življenja ni pretirano cenil in nekdo, ki je neprestano iskal izkušnjo na robu smrti. Resnica pa je, da je ljubil in užival življenje bolj, kot marsikdo izmed nas, s takšno hitrostjo, ki si jo težko predstavljamo. Drži, smrti se ni bal in z njo se je sprijaznil, toda svoje življenje je imel rad in ga užival na polno, danes, saj jutri ni zagotovila, da bo sonce vzšlo. Svoj motor je vselej vozil brez čelade, potapljanje ali letenje z zmajem mu je bilo v užitek, zadnjo cigareto pa je pokadil v bolidu, pred dirko, z že privezanimi pasovi.
Leta 1972 je s pomočjo pokrovitelja ELF dobil priložnost na dveh dirkah s tretjim bolidom Tyrella in kljub odstopu in sedmemu mestu z borbenostjo prepričal Kena Tyrella, da ga je po travmatičnem koncu sezone 1973 umestil v ekipo skupaj z Jodyem Scheckterjem. Patrick je bil divji in neustrašen. Pogosto je bil na stopničkah, zmaga pa mu je vselej za malce spolzela med prsti. Bile sta samo dve možnosti, ali je dosegel dober rezultat, ali pa odstopil. V sezoni 1976 sta s Scheckterjem vozila dobro znan šestkolesnik Tyrell P43. Jody je enkrat zmagal, Patrick pa je tisto sezono dosegel štiri druga in eno tretje mesto, ob številnih odstopih seveda. Pa vendar, to je bil Patrick Depailler, vse ali nič. Ken Tyrell ga je imel rad in bil je kot član družine, kljub temu pa mu je dal v podpis pogodbo s katero ga je zavezal k temu, da se je držal čim dlje od svojih nevarnih hobijev.
Po malce manj uspešni sezoni 1977, predvsem zaradi težav z P34B, je sledila sezona 78 z bolj tradicionalnim bolidom Tryell 008 in prišla je prva zmaga. Zasluženo, po dolgem času je prišla kot odrešitev in to v Monaku. Patrick Depallier je bil končno tam kamor je spadal, med velikimi.
Njegova zgodba in legenda pa se je tu šele začela. V naslednji sezoni je prestopil v Ligier, kjer je imel prvič zares konkurenčen bolid in Depallier in Lafitte sta bila eksploziven par. Guy Liger je naredil usodno napako, saj ni bil tako previden kot Ken Tyrell. Patricku je dovolil v prostem času delati vse kar je želel. Zmagal je v Španiji, bil drugi v Braziliji, kazal je resnično dobre predstave, nato pa se je zgodilo. Doživel je nesrečo z jadralnim zmajem in priletel v skale z več kot 50 km/h. Resno si je polomil nogi in komaj so ga rešili pred amputacijama. Lafitte je dejal “neodgovorno” in se z njim strinjam, a to je bil Patrick Depallier in težko bi od njega pričakoval kaj drugega. Rehabilitacija je bila dolga in težavna, bojda je padel padel še iz svoje postelje v bolnišnici in obnovil poškodbe, a se ni predal.
V sezoni 1980 je bil za volanom Alfe Romeo, saj ni želel vloge drugega voznika pri Ligerju, pa najbrž tudi zaradi svoje nesreče. Patrick je bil na berglah, pa kljub temu sedel v bolidu v trenutku, ko bi večina nas verjetno obupala nad hojo. Dejstvo pa je bilo, da ni bil 100 odstoten, čeprav neizmerno pogumen. Dirkal je poškodovan, rezultati pa temu ustrezno klavrni, kar pa ni ga ustavilo. Ustavila ga je ograja, ko je na testiranjih v Hockenheimu popustila obesa njegove Alfe. Bolid se je obrnil in Patrick je odšel za zmeraj.
Za njim pa je ostalo mnogo odprtih vprašanj. Osebno me zanima kaj bi rekel in današnjim mladcem, ki se pogosto pritožujejo nad vsem. Najbrž bi jim kaj zabrusil in povedal “par krepkih”. Patrick Depailler je bil Francoz od glave do pet, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ki je v Marlboro Alfi Romeo še zadnjič prižgal svojo Gitanes. Ko ga je enkrat nekdo opozoril naj varčuje za prihodnost mu ta odvrnil “Prihodnost? Kakšna prihodnost?”
Simon Jazbec
Rezultati v Alfi so bili predvsem odstopi, ampak bolj zaradi krhkosti materiala, kot zaradi še ne popolnoma zaceljenega Patricka. O nesreči. Kriva naj bi bila obesa, ampak obstajajo tudi namigovanja da se je Patrick zjutraj počutil zelo omotičnega. Govorilo se je tudi da so hoteli zmanjšati težo Alfinega dirkalnika za 5 kg, pa jim je Depailler svetoval da naj težo obdržijo, da bo rajši sam osebno shujšal teh 5 kg.
Kolikor vem, je na prvo testiranje prišel na berglah, nič novega zanj, a rabil je pomoč za iti v bolid in iz njega. Mislim, da je bila Formula dosti bolj fizična kot danes, sklopka in zavore so bile velik napor in po taki poškodbi po tako malo časa po moje je čutil.
Teorijo o obesi pa nekako podprejo številne strukturalni zlomi v Alfi 179 tistega leta pa tudi uradna verzija.