V zimskih mesecih so nam takšni in drugačni, bolj ali manj strokovni poznavalci Formule ena obljubili celo goro hitov, ki nas bodo navduševali v letošnji sezoni. Od hypersoft pnevmatik, vzpona Honde pa do Alfe Romea in Charlesa Leclerca. Za nami je ena dirka, kar je zagotovo premalo, da bi povlekli kakšne zaključke, toda večje težave se morda skrivajo nekje drugje. Bolidi se namreč na progi se težje medsebojno prehitevajo.
Tematika prehitevanj na progi je že leta stalnica v razpravah o Formuli 1, zanimivo pa je, da se je v zadnjih letih hitrost bolidov bistveno povišala, rekordi dirkališč padajo kot za šalo, povečanje števila prehitevanj pa vse do danes ostaja utopija. Navdušeni smo nad strateškimi podvigi raznih ekip, ko do prehitevanja pride skozi bokse namesto, da bi komaj čakali kontakt platišča ob platišču naših priljubljenih junakov. Na zadnji dirki smo videli, da bolid, ki je bil v kvalifikacijah ogromnih šest desetink hitrejši, ni bil sposoben priti zadosti blizu bolidu pred sabo, da bi sploh lahko poskušal z manevrom prehitevanja in to ni osamljen primer, temveč eden izmed mnogih.
Razlogov zakaj se to dogaja je več, vsi skupaj pa pripomorejo k takšnem, rahlo bizarnem obnašanju bolida. Pred dirko sprememb nastavitev na bolidih ni. V Formuli ena obstaja pravilnik, ki v režimu Parc ferme prepoveduje spremembe nastavitev med kvalifikacijami in dirko in omejuje delo mehanikov na bolidu. Kdor sledi mojim prispevkom je že prebral, da že zelo dolgo trdim, da politika izbora pnevmatik, ki jo prakticira Pirelli v bistvu nagrajuje strategijo s čimmanj postanki, pa čeprav nas prepričujejo v nasprotno. Torej, ker morajo pnevmatike zdržati čim več krogov, so nastavitve posledično takšne, da ne dopuščajo maksimalnega mehanskega oprijema, npr. pri vrednosti camberja. Logično je, da večji, kot je mehanski oprijem, nižja je življenjska doba pnevmatike. Potreben oprijem zatorej ekipe iščejo predvsem na aerodinamični komponenti. Skladno s pravilnikom pa večino tega oprijema bolid pridobi z zračnim tokom nad bolidom in ne pod njim, saj je talni efekt še zmeraj močno omejen. Enostavno je torej razumeti, da je bolid lahko hiter v trenutku, ko sam reže zrak pred seboj. V trenutku pa, ko pride v stožec zvrtinčenega zračnega toka, ki ga je ustvaril bolid pred njim, pa se to ravnotežje poruši in kar naenkrat je tistih 25/30 metrov skoraj nemogoče pridobiti.
Omejitve porabe goriva še niso tako kritične, saj je trenutna poraba 100 kg na uro še daleč nad kapaciteto rezervoarja, ki naj bi zdržal celo dirko. Ta drži le 105 kg goriva in vsi vemo, da dirka traja več kot uro. Podobno mnenje imam o omejitvi pogonskih sklopov, namreč preveč kompleksno bi bilo spreminjati pravila pred sezono 2021, saj obstaja velik dvom, da bi spremembe sploh delovale.
Poraja se torej vprašanje, ali je možno kaj postoriti, da bi resnično kmalu videli več poskusov prehitevanj, če ne že prehitevanj samih. Najprej bi bilo potrebno Pirelliju nakazati naj držijo obljube, saj vsak navdušenec ve, da bi z izborom Hypersoft, Supersoft in Medium (ne tako kot sedaj, ko je vsakomur jasno da je najboljša opcija za Bahrain en postanek) imeli zabavo zagotovljeno in to brez sprememb pravilnika, hkrati pa bi bilo vse v tolikokrat omenjenem duhu zniževanja stroškov. Drugi možni ukrep, stroškovno tudi zelo varčen, bi bil ukinitev radijskih zvez med dirkači in boksi. Tako bi se povečale napake in nepredvideni dogodki. Sicer bi bili prikrajšani za komentiranje Fernanda Alonsa, a bi, po mojem mnenju, dobili več dogajanja na progi, brez da inženirji vodijo voznike kot otročičke. Seveda to ne bo rešilo strukturnih pomanjkljivosti, ki sem jih opisal zgoraj, a bi pridobili potreben čas za rešitev le teh z novo pogodbo Concorde, hkrati pa bi bila Formula 1 mnogo bolj atraktivna.
Simon Jazbec
