Ob vsem dogajanju v teh dneh je umik Adriana Neweya, kot tehničnega direktorja pri Red Bullu, prišel kot strela z jasnega. Kaj so vzroki in kakšne so posledice te menjave je vprašanje, ki se mi že nekaj dni poraja v mislih.
Pa poglejmo malce kdo pravzaprav je Adrian Newey. Sam ga smatram, kot enega izmed največjih konstruktorjev naše dobe. Gre za velikega umetnika in vsekakor enega izmed zadnjih, ki bolid nariše na risalni deski, na papir. Eden redkih, ki je sposoben svoje stvaritve popeljati po progi in to zelo hitro brez, da bi jih pri tem razbil.
Konec letošnjega leta bo Newey dopolnil šestdeset let in v svoji karieri je zrisal že mnogo bolidov, ki so spisali zgodovino (tako pri Williamsu, Mclarnu in Red Bullu) in po mojem mnenju mu Formuli ena preprosto ne ponuja dovolj stimulativnega okolja. Enostavno, dolgočasi se. Menim, da Adrian Newey ni ljubitelj politike v ekipah Formule ena pa tudi dogajanje v Red Bullu mu verjetno ni všeč. Zgodbe, kot so odprta fronta proti Danielu Riccardu s strani Helmuta Marka z namenom, da bi Maxu zagotovil malce prednosti in v ekipo vrnil Carlosa Sainza, ali pa zelo verjetna menjava dobavitelja pogonskih sklopov in prestop k Hondi, niso zgodbe Adriana Neweya.
Adrian Newey rad riše bolide in pri tem išče ekstreme in hitrost tam, kjer drugi niti ne pomislijo, da je to možno. Newey želi biti svoboden in se ne želi ukvarjati s takšnimi, zanj obrobnimi zadevami. Verjetno je prav to razlog, da je Adrian ponudbe iz Maranella vselej zavrnil. Že leta 2014 je iskal nove izzive s plovili za America’s cup, vključen pa je bil tudi v projekt Valkyrie, a Formula ena je zanj le nekaj drugega, kar je vidno tudi pri njegovi zadnji stvaritvi RB14. Newey je kot umetnik, ki potrebuje svobodo in izzive, ki pa jih ob trenutnem pravilniku zanj bržčas ni dovolj.
Posledično se ne čudim zakaj je Adrian Newey stopil korak stran. Potem, ko je svetu razkril svojo umetnino je drugim dal vedeti, da svoje umetnosti ne bo podrejal raznim igricam. Toda kam bo odšel sedaj? Vsaka ekipa bi ga rada zvabila v svoje vrste, kljub temu pa menim, da bo sam ostal tam kjer je. Počakal bo, če ga bodo poklicali nazaj, kot so ga enkrat že in se najverjetneje šele nato odločal o svoji prihodnosti.
Vsekakor ga bom pogrešal, saj sem vselej z veseljem gledal njegove stvaritve, pogosto enostavne, a skrajno dodelane. Njegovi bolidi so bili zmeraj popolno skladni in uravnoteženi in škoda bi bilo, če bi se odločil, da ima dovolj. Meni osebno je podaril veliko zgolj s tem, da sem lahko njegove bolide opazoval in skušal razumeti njegove zamisli. Seveda je vsake zgodbe enkrat konec, a v Formuli ena je konec le takrat, ko je zares konec in upam, da bo Formuli 1 podaril še vsaj nekaj umetnin.
Simon Jazbec
