Jim Clark: Nasmejani šampion

4
J

Bili so drugačni časi in bile so drugačne dirke. Časi, ko statistike in gole številke niso pomenile dosti, dirkači pa med sabo niso zgolj tekmovali. V duši so namreč vedeli, da morajo najprej ubežati smrti, ki je prežala za vsakim ovinkom. V tem obdobju šestdesetih let je dirkal eden od največjih, če ne kar največji Jim Clark. Sin škotskega kmeta z  iskrivimi očmi (kar lahko vidimo na nešteto črno-belih slikah tistega obdobja) in naraven talent, ki ga do tedaj Formula ena še ni videla in ga še danes ni pozabila.

Jim Clark

Čeprav je bil svetovni prvak le dvakrat, je njegova legenda večja od tega. Verjetno zato, ker so v tistih časih vedeli nekaj, kar smo danes že pozabili. Ni namreč toliko pomembno kolikokrat zmagaš, pomembno je koga premagaš in s kom se pomeriš na stezi. Jimmy Clark je izza volana svoj pogled prekrižal s Stewartom, Hillom, Gurneyem, Brabhamom, McLarnom, Surteesom, Rodriguezom, Hulmom, Rindtom in še bi lahko naštevali. Ni se pomeril zgolj s vsakim posebej, temveč z vsemi naenkrat na vsakem štartu. Jimmy jih je premagoval in zmagoval. Od pičlih 73 dirk (od katerih jih je začel 72), je zmagal na 25., komu se zdi lahko nepomembno, a Clark je dobil vsako tretjo dirko (Lewis Hamilton se s takšnim odstotkom zagotovo ne more pohvaliti in zgolj Fangio ter Ascari sta dosegla boljši odstotek).

Jim Clark je bil zvest Lotusu in Colinu Chapmanu

Jimmy Clark je zmagoval skoraj povsod. Enkrat je postal zmagovalec dirke za 500 milj Indianapolisa in trikrat Tasmanske serije, vselej za volanom Lotusa. Ekipe, kateri je bil zvest in, ki mu je bila pisana na kožo. Kljub vsemu veliki Jim Clark nikoli ni kraljeval ne na ulicah Monte Carla ali na dirki za 24 ur Le Mansa (kjer je Lotus dvakrat zamenjal z Aston Martinom), kar pa ni niti najmanj skalilo njegove legende.

Dirka življenja: Velika Nagrada Južne Afrike 1968

Jimmy je bil ljubljen tako od kolegov voznikov, kot mehanikov in navijačev. Pred leti je David Coulthard posnel predstavitev Clarkovega Lotusa 25 Climax in za to priložnost so zbrali so vse stare fante, ki so takrat skrbeli za njegov bolid. Posnetek ni vreden ogleda zgolj zaradi zgodb. V njihovih očeh je videti kako so še danes ponosni, da so lahko skrbeli za njegov bolid in razumeli boste, zakaj je Jim Clark tako velik še danes. Pa tudi Damon Hill, Grahamov sin, iskreno prizna, česa se spominja iz otroštva, ko so njihov dom obiskovali razni velikani Formule ena. Izjavil je, da ne dosti, ker je bil zelo majhen, ima pa slike na katerih je skupaj z Jimom Clarkom in po njegovih besedah, je to zares nekaj posebnega.

Jimmy je dirkal, skoraj vsak prekleti vikend v vseh možnih kategorijah. Chapman je pripravil vozilo, Jimmy je sedel vanj in dal vse od sebe. Imel je enkraten stil vožnje, eleganten, zelo spoštljiv do bolida. Morda na prvi pogled počasen, a štoparica je vselej pokazala pravo sliko. Ko je sedmega aprila 1968 na dirki Formule 2, z višjo hitrostjo, kot jo lahko dosežejo današnje opevane Formule E zletel s proge, je bil mrtev v trenutku. Vzrok je bila tehnična napaka na njegovem Lotusu 48, kar pa ni bilo prav nič čudnega, saj je Clark skupaj s Chapmanom delil prepričanje o teži in dodelanosti bolida.

Jim Clark

Njegova temno modra čelada z belim ščitnikom je za vedno zapustila bokse Formule ena. njegov nasmeh je viden na zbledelih fotografijah, a praznino, ki jo je pustil za sabo, čutimo še danes.

Simon Jazbec

@simonjazbec

Najboljši dirkač v zgodovini Formule 1 je….

Tasmanska serija: Formula Tasman

guest
4 Komentarji
najstarejši
najnovejši najbolj priljubljeni
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje
Marros

Jimmy je zame Ayrton Senna 60-ih. Ne bi rekel samo dva naslova prvaka. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je to bilo kar nekaj. Dejstvo je, da je simbioza Chapman-Clark delovala tudi zaradi Jimmyeve preprostosti. Rindt, ki ga je nekako nadomestil, je že bil malce bolj kompliciran karakter in z Chapmanom so že bila trenja. Clark je nekako na en način opisan tudi v legendarnem filmu Grand Prix iz leta 1966. Me pa nekaj zanima. Kako bi se nadaljevala kariera Clarka če bi preživel. Ravno po njegovi smrti je sponzorstvo začelo “obkrožati” F1. Jim je pa bil zelo povlečen človek, ki… Preberi več

SimonJazbec

Ja o spoštovanju Dana s strani Jimmiya je bilo bolj mesta pri članku posvečenem njemu, tako da ni šlo mimo. Samo dva naslova sem napisal, ker bi bili z lahkoto štirje z malo sreče in danes…. večini bralcev, ki razmer v 60. ne pozna, malce težko prikazati, kaj je pomenilo takrat zmagati naslov, v kakih razmerah, proti kakšnim velikanom.
Kako bi se nadaljevala kariera Jimmyja…..do leta 1970 če bi preživel bi nesel najmanj še dva naslova ali celo vse 3…..a moje mnenje…

Marros

Da, naslovov bi bilo lahko še več. A v takratnih časih so dirkalniki bili zelo krhke zadeve. Tudi po letu 1968 bi lahko osvajal naslove, v to ne dvomim. Bolj me zanima ali bi še dirkal v vse bolj komercialni F1, ki je takrat zahtevala karakterje tipa Stewart, Andretti, Fittipaldi itd. Bili so tudi povlečeni tipi kot na primer Peterson in Hulme. Toda Clark se mi je zdel kot nekdo tipa “konja lahko privedeš do vode, ne moreš ga prisiliti da bi to vodo pil”.

SimonJazbec

Hmmm, moje mnenje, brez problemov, kajti Jimmy je že takrat reklamiral na primer prestižne ure (pa zamenjal znamke) pa še nekaj, res je zadnjo dirko dosegel v BRG Lotusu 49, a Tasmanski prvak 1968 in zadnjo dirko v F2 je dirkal v Gold Leaf barvah. Tako da res ne vidim problemov, Jimmy je bil tudi komercialni človek, ne vem kako bi se pa znašel v eri aerodinamičnih bolidov tipa Lotus 72 in naprej…..