Rezultatov testiranj ne smemo nikdar jemati za svete, toda kljub temu nam lahko marsikaj povedo. Na vse pa moramo gledati z razdalje, določeno mero skepse ter z veliko mero potrpežljivosti. Prva zadeva, ki jo moramo imeti v mislih je ta, da bolidi na testiranju niso podvrženi kontroli s strani FIE. Torej bi lahko poleg vseh čudnih senzorjev na bolidu, bil celo kdo pod težo, ali kaj podobnega.
Druga stvar, ki jo moramo imeti v mislih so težave, ki se pojavijo na bolidih. Najprej morajo ekipe ugotoviti, ali so njihovi bolidi sploh pravilno sestavljeni, ali so vsi deli pravih dimenzij in ali so vse podrobnosti, kot na primer dimenzija vozniške kabine, izdelane v skladu s pričakovanji voznikov. Zavedati se moramo, da je bolid Formule ena zelo kompleksna zadeva, ki se lahko zaustavi že zaradi napačno privitega ali prešibkega vijaka. Mnogo ekip ima težave, mi pa v resnici izvemo le za tiste, ki se ustavijo ob progi. Bistvo testiranja, predvsem v prvi fazi, je nizanje krogov. Zato moramo imeti v mislih, da so se ekipe z malo prevoženimi krogi znašle v takšnih ali drugačnih težavah, kar pa v zastrtih garažah ne opazimo.
Pomemben podatek, ki ga dobimo je čas kroga, a tudi tu je potrebno biti precej previden. Testiranja trajajo cel dan, razmere in temperature pa se skozi dan spreminjajo, kot tudi hitrost same proge. Običajno je zelo dober znak o kvaliteti bolida, ko je le ta sposoben nanizati hiter krog takoj in brez velikih korekcij nastavitev, po možnosti ne z najmehkejšo mešanico. Čase moramo seveda primerjati s tistimi, ki so jih dosegli nasprotniki ob enakih pogojih, recimo v razmaku pol ure. Tako lahko izvemo marsikaj o kvaliteti šasije, ogrevanju pnevmatik in reakciji na nastavitve.
Tretji podatek, ki nam ga podajo je končna hitrost. Mnogi jih jemljejo za svete, a znova je potrebno biti previden. Po navadi bolidi, ki imajo težave v počasnih sektorjih nastavijo bolid tako, da ima nižji kot profila, (manj aerodinamičnega oprijema) posledično manjši upor in zato višjo končno hitrost. Če imajo težave v počasnem delu proge, morajo torej nadoknaditi tam kjer lahko. Zato naj vas ne preseneti, da bolid z visoko končno hitrostjo ne postavi najhitrejši čas.
Kaj pa pravzaprav počnejo bolidi ko testirajo t.i. “long run” ritem? Predvsem zbirajo podatke za simulator. Malokrat omenjen, a bistven element. Izjemnega pomena je, da se podatki iz simulacije ujemajo s tistimi iz proge. Delo razvojnih voznikov je namreč nično, če se njihova simulacija v realnem svetu ne izkaže za pravilno. Zavedati se moramo, da štejejo malenkosti in, da ko gre zares se dirka na absolutnem limitu. Dva ali trije krogi več na določeni mešanici gum so lahko ključ do zmage. Na testiranju tudi ne moremo vedeti s koliko obrabljeno pnevmatiko vozijo in kakšen je v resnici program testiranja določene ekipe.
Seveda je enostavno reči, da testiranja ne povedo nič. Entuzijazem nad našim najljubšimi vozniki je lahko ob najhitrejšem času pogosto pretiran, prav tako pa ni nujno konec sveta, če naš idol žalostno ždi ob kadečem se bolidu. Razumevanje testiranj je bolj stvar občutka, mnogih podatkov, ki jih moramo zbrati v celoto, pa še zmeraj se lahko zmotimo.
Simon Jazbec
