Ko izbiramo najboljšega voznika, ki nikoli ni zmagal svetovnega prvenstva bo marsikdo upravičeno vzkliknil Sir Stirling Moss. Mnogi pa pozabljajo njegovega sodobnika in kolego iz mnogih dirkaških dogodivščin v obdobju druge polovice petdesetih let. Gre za elegantnega, preprostega in izjemno hitrega voznika z imenom Charles Anthony “Tony” Standish Brooks, dirkača z zelo zanimivim vzdevkom. Klicali so ga “dirkaški zobozdravnik” (“racing dentist”), saj je imel zobozdravstveno izobrazbo a namesto, da bi nadaljeval očetovo tradicijo, ga je zaneslo v dirkaške vode.
Verjetno bo kdo rekel, da pač ni dosegel toliko, kot kakšni drugi junaki, toda v 39 dirkah na katerih je nastopil je šestkrat zmagal, kar je za ljubitelje statistike višji odstotek zmag kot ga imajo na primer Surtees, Rindt, Farina, Phill Hill ali celo Nico Rosberg iz nam bližnjih časov. Če pa pogledamo njegovo statistiko, ko je sedel v konkurenčnem avtomobilu, je v obdobju treh sezon zmagal na šestih dirkah od trinajstih, ki jih je uspešno zaključil.
Dirkal je za vse najboljše tistega časa. Za Vanwall je nastopal v letih 1957/58, skupaj s Stirlingom Mossom s katerim sta si v sezoni 1957 razdelila eno zmago, naslednje leto pa sta svoji ekipi priborila prvi konstruktorski naslov. Leto kasneje je vozil za Ferrari, kjer je prvenstvo izgubil proti Jacku Brabhamu na zadnji dirki sezone v Sebringu, ko je “Black Jacku” v zadnjem krogu zmanjkalo goriva in je svojega Cooperja gladko potisnil čez ciljno črto. Brabham je bil četrti in se mu je po starem načinu štetja rezultat brisal, Brooks tretji a mu na koncu ni uspelo prehiteti Avstralca. Omembe vredna je bila tudi njegova zadnja sezona 1961, ko je bil skupaj z Grahamom Hillom v ekipi BRM. Ne zaradi rezultatov, temveč zaradi tega, ker se je po koncu sezone odločil nehati, star le 29 let. Že naslednje leto pa je imel BRM tisti premočni bolid P57, ki bi zagotovo blestel tudi v rokah Tonya Brooksa.
Za razliko od mnogih drugih je bil Brooksov stil vožnje umirjen, tekoč in eleganten. Kdor ga je imel čast videti na dirkah je dejal, da je izgledalo tako, kakor da vozi prav počasi, nikoli preko meje, brez spodrsavanja ali grobega upravljanja. Kot, da bi ga gledal na nedeljski vožnji. Vse dokler ni štoparica pokazala, kako presneto hiter je bil. Njegova značilnost je bila namreč voziti do roba svojih sposobnosti in sposobnosti svojega bolida.
Tony Brooks nikoli ni bil zvezda v soju luči in nikdar ni iskal, ne želel pozornosti. Tony je vselej vozil kot profesionalec, zadeve ob progi pa ga niso zanimale kaj dosti. Zato tudi danes malokdo ve za njega, čeprav je elegantni gospod še zmeraj med nami in je živa legenda, kot njegov kolega Stirling Moss. Verjetno pa je bil prav ta njegov prirojen občutek za eleganco povod za to, da je bil med svojimi kolegi tako cenjen. Spoštoval ga je Jack Brabham, kar je že samo po sebi veliko priznanje, o njemu pa je Prav Stirling Moss dejal:
“Če bi imel denar, bil vodja ekipe in bi lahko izbral kogarkoli bi sam želel, da bi vozil moje bolide, bi izbral le najboljše. V drugem bolidu bi zagotovo sedel Jim Clark, v prvem pa brez kakršnegakoli dvoma, Tony Brooks.”
Simon Jazbec
@simonjazbec
