Videti sina bogate družine za volanom Formule ena ni danes prav nič nenavadnega, toda za razliko od mnogih pred in mnogih za njim, je bil Elio drugačen, edinstven. Eleganten, kulturen, zabaven, eden tistih, ki je bolid vozil z užitkom in užitek ga je bilo gledati. Pristen, iskren in ne glede na bogastvo svoje družine izjemno prizemljen in odprt. Že leta 1977 je bil na ožjem spisku voznikov, ki naj bi zamenjali Nikija Laudo pri Ferrariju, a je Enzo takrat raje izbral Gillesa Villeneuva. Eliu se je nato leta 1979, tudi s pomočjo družine, ponudila priložnost pri takrat umirajoči ekipi Shadow. Na prvi dirki je bil sedmi nato pa je s četrtim mestom dosegel zadnje točke za Shadow. Leta 1980 ga je Colin Chapman izbral za voznika, ki bo poleg Maria Andrettija sedel za volanom legendarnega Lotusa. Takrat se legenda o Eliu začne.
Čeprav je dosegel le dve zmagi, je bila Formula ena v začetku osemdesetih let tako polna Elia de Angelisa, da se je le ta pojavil v mnogih zgodbah. Najbolj zanimiva je verjetno tista ob vozniški stavki leta 1982. Dirkači so se, da jih menedžerji ne bi mogli prepričati o prekinitvi stavke, zaprli v hotelsko halo. Elio je sedel za klavir in kolegom pokazal, zakaj so njegovi starši porabili denar za njegovo glasbeno vzgojo. Keke Rosberg, ki nikoli ni slovel. ne kot nežna duša. ne kot nekdo, ki je drugim delil pohvale je takrat dejal: “Prijatelja sva in vedel sem, da zna igrati klavir, a nikoli si ne bi predstavljal, da zna tako igrati…edina stvar v celotnem vikendu vredna spomina.”
V osemdesetih je pri Lotusu dirkal s še enim velikanom, Nigelom Mansellom s katerim sta si bila popolno nasprotje. Divji bes proti prirojeni eleganci, a kljub vsemu sta se razumela in sodelovala, saj sta v obdobju zadnjih let Colina Chapmana morala preizkušati vse od znanega Lotusa 88, pa do prvega aktivnega vzmetenja. Leta 1982 je Elio zmagal dirko v Avstriji, pet stotink pred Rosbergom, s katerim sta se v zadnjem krogu pomerila v epskem dvoboju. To je bila zadnja zmaga Colina Chapmana v Formuli 1.
Svojo drugo in zadnjo zmago je dosegel leta 1985 v Imoli, kjer je verjetno prav njegov nežen in eleganten stil vožnje pripomogel k temu, da ni porabil vsega goriva. O Eliu je Jo Ramirez povedal, kako je svojo prvo pogodbo s Shadowom proslavil kar v restavraciji s hitro prehrano. Nekoč, ko je bila testna proga v Paul Ricardu mokra in se nihče ni spustil po njej, je Elio najel cestni avto in se odšel malce zabavati z izgovorom, da jo posuši.
Če je imel Elio kakšno napako, je to bila ta, da ni bil strastno ambiciozen. Ko je Nigela Mansella pri Lotusu zamenjal Ayrton Senna, ga Elio enostavno ni razumel. Njegova vročična želja do zmage mu je bila tuja in razumel je, da so pri Lotusu izbrali raje Ayrtona zato je odšel k Brabhamu.
V roke je dobil že tolikokrat omenjeni Brabham BT55 v obliki skata. Na zasebnem testiranju, na njemu znanem Paul Ricardu, mu je odpadel profil stabilizatorja, bolid je trčil, Elio pa je imel “zgolj” zlomljeno ključnico. Ob progi pa takrat ni bilo varnostnih delavcev, bolid je zagorel in posledice vdihavanja strupenih plinov so pomenile, da je Elio de Angelis odšel za vedno. Dirkač, ki so ga vsi imeli radi, in dirkač, ki je bil bržkone zadnji gentelman Formule ena.
Če bi lahko koga primerjali z njim, bi to bil Francois Cevert, še eden izmed velikih, ki je odšel prezgodaj. Toda verjeli ali ne, elegantna bela čelada s temno modro in rdečo črto Elia de Angelisa, se je konec osemdesetih ponovno pojavila v Formuli ena. Nosil jo je mlad francoski voznik italijanskih korenin Jean Alesi, a to je že druga zgodba.
Simon Jazbec
@simonjazbec
https://portal-f1.si/2017/10/dirka-zivljenja-francois-clevert-in-watkins-glenn/
Mislil sem, da je “Clevert” bil le lapsus ali pa tipkarska napaka v prejšnjih besedilih.
Če ne pa super zgodbe pišete na tem portalu. Kar tako naprej
Hvala na popravku…..ko se enkrat zatipkaš kar ostane notri……