Medtem, ko se številni športi soočajo z velikimi težavami z uporabo prepovedanih poživil, je Formula 1 že celotno svojo zgodovino brez tovrstnih škandalov, saj lahko dopinške ekscese v kraljici motošporta preštejemo na prste ene roke. Ekipe lahko zapravijo tudi več deset milijonov dolarjev, da na stezi najdejo kakšno desetinko sekunde. Kaj pa če bi lahko dirkač z uporabo določenih sredstev dodal še kakšno desetinko več?
Vsake toliko časa nam mediji izvržejo ime kakšnega grešnika, ki je v profesionalnem športu zlorabil določene substance z namenom, da bi dosegel boljši rezultat. Medtem, ko smo se denimo v kolesarstvu v preteklosti soočali s primeri transfuzije krvi v hotelskih sobah, so se v zadnjih letih v motošportu pojavili zgolj osamljeni primeri, ko so v urinu kakšnega dirkača našli sledi marihuane.
Zadnji in hkrati tudi edini omembe vrednejši primer v Formuli 1 sega v leto 1995, ko sta bila Rubens Barichello in Massimiliano Papis pozitivna na efedrin. Oba sta namreč jemala sredstvo proti prehladu s prepovedano substanco, a sta bila kasneje oproščena. Takratni glavni zdravnik Formule 1 prof. Sid Watkins je namreč izrazil mnenje, da efedrin ne vpliva na boljšo predstavo na stezi in, da za motošport v nobenem primeru ne more veljati enak seznam prepovedanih sredstev, kot ga uporablja Mednarodni Olimpijski Komite.
ZAKAJ JE V FORMULI 1 IN MOTOŠPORTU TAKO MALO PRIMEROV DOPINGA:
Nekdanji vodja zdravniške službe v Formuli 1 Dr. Gary Hartstein je mnenja, da v najvišjem razredu motošporta uporabe prepovedanih poživil ni:
“Ti fantje so čisti in tega ne trdim, ker bi bil pretirano optimističen ali naiven, temveč ker sem osebno sodeloval v FIA anti-doping programu in zato vem kaj ti fantje potrebujejo, da dirkajo po najboljših sposobnostih. Na prepovedanem seznamu ni ničesar, kar bi jim omogočilo, da to počnejo še bolje. Pika.
S Hartsteinom se strinja tudi njegov zdravniški kolega pri FIA Jean-Charles Piette, ki poudarja, da se motošport z vidika dopinga precej razlikuje od ostalih športov:
“Nekaj drugega je uporabljati prepovedana sredstva v motošportu, kot pa recimo pri nogometu. Če nogometaš zlorablja določena sredstva s tem tvega svoje zdravje, če pa to počne dirkač tvega tudi zdravje svojih sotekmovalcev ali celo delavcev ob progi in gledalcev. Profesionalni dirkač mora imeti v mislih tudi druge ljudi.”
KATERA SREDSTVA BI LAHKO UPORABILI?
Da bi dirkači izboljšali svoje sposobnosti bi potrebovali skrbno premišljeno zmes nekaterih izbranih snovi. Za izboljšanje koncentracije bi lahko denimo uporabili sredstvi Ambien in Aderall, steroide za povečanje mišične mase in kombinacijo amfetaminov in stimulansov za zmanjšanje apetita in posledično zmanjšanje telesne mase.
Piette jih razdeli na dva dela in sicer tiste, ki bi jih uporabili med samo dvožnj, in tiste izven dirkanja na stezi:
“Izven rednega dirkanja bi lahko uporabili nekatere pripravke, ki bi jim pomagali pri povečanju mišične mase. Dirkači namreč potrebujejo izjemno močne vratne mišice, da se lahko zoperstavijo vsem G silam s katerimi so soočeni v bolidu.”
“V samem bolidu bi lahko teoretično uporabili posamezne stimulanse, od benignih kot sta kofein in nikotin, do bolj resnih, kot sta denimo amfetamin in kokain.
KAKO JE BILO NEKOČ?
Seveda pa niso vedno veljali tako strogi standardi, kot jih imamo sedaj. V zgodnjem obdobju motošporta smo tako imeli tudi primere uporabe morfija, amfetaminov in še marsičesa drugega.
Dirkaška legenda Sir Stirling Moss je tako priznal:
“Sam sem jemal zelo različne substance, a takrat jih nismo dojemali kot droge ali prepovedana poživila. Mislim, da ni ničesar kar bi lahko vzel, da bi s tem izboljšal svoje dirkaške sposobnosti. Takrat si vzel amfetamine, Benzedrine ali Dexedrine le za to, da bi ostal buden.
“Nisem povsem prepričan kaj mi je leta 1955 na dirki Mille Miglia dal Juan Manuel Fangio, toda prepričan sem, da bi bilo danes prepovedano.”
