Odgovor je seveda enostaven, ukvarjal se je z dirkami. Točneje, vodil je ekipo z imenom Frank Williams Racing Cars. Po uspehih v prejšnjih sezonah v Formulah 2 in 3, se leta 1969 nenapovedano pojavijo na startu Velike Nagrade Španije, tistega leta druge dirke v prvenstvu Formule 1. Frank je bil zgolj privatnik, uporabljal pa je Brabham BT26A z motorjem Cosworth DFV torej šlo je za enak paket, kot ga je imela tudi uradna ekipa.
Šasijo so jim prodali izključno z namenom uporabe v Tasmanski Formuli in kasneje v Formuli 5000, kar naenkrat pa so jih zagledali v sosednjem boksu. Jack Brabham je bil upravičeno jezen, saj je talentirani Piers Courage v tisti krstni sezoni poleg dveh petih, dosegel še dve drugi mesti in sicer v Monaku in ZDA.
Sodelovanje z Brabhamom v naslednji sezoni seveda ni bilo več mogoče in v ekipi so podpisali pogodbo za uporabo šasij de Tomaso. Ti bolidi argentinskega konstruktorja so bili plod uma Giana Paola Dallare, toda de Tomaso 505/38 Cosworth je bil že v osnovi prava polomija. Ne samo, da niso dosegli niti točke, na VN Nizozemske so se Piersu Couragu na bolidu sonde vneli elementi iz magnezija. Piers je zgorel med plameni bolida, ki je gorel tako močno, da je ogenj osmodil drevesa in grmovje okrog mesta nesreče.
Seveda si Frank Williams s takšnim konstruktorjem več ni želel sodelovati in zato se je za sezono 1971 obrnil na moštvo March. Najprej z leto starim modelom 701, ki so ga nato”nadgradili” z drugim sodobnejšim 711, a je bilo dirkanje pogojeno s pomanjkanjem sredstev, nekako v načelu iz rok v usta ali bolje rečeno iz rok v rezervoar. Z malo sreče je Pescarolo sezono rešil z enim četrtim in enim šestim mestom.
Naslednje leto so pridobili dve pomembni sponzorstvi. Prvo s francoskim Motulom jim je omogočilo nakup šasije March 721 s katero je dirkal Pescarolo, denar italijanskega proizvajalca Politoys, pa jim je omogočil izgradnjo prve lastne šasije imenovane FX3. Pescarolu se je pridružil Carlos Pace, toda FX3 je bil razočaranje, oba voznika pa sta raje uporabljala šasiji March 711 in 721. Sezona je bila ponovno bolj ali manj klavrna s vsega tremi točkami Paceja.
V sezoni 1973 je prišel prvi tobačni pokrovitelj, Marlboro. Prišlo pa je tudi tudi malo morje voznikov med katerimi so bila tudi nam znana in prestižna imena. V naslednjih dveh letih so za Franka Williamsa med drugimi dirkali Ickx, Merzario, Laffite in Jabouille. Eksperimentiranje z lastnimi šasijami se je nadaljevalo in predstavili so FX3B, IR in končno tudi FW (uradno so se imenovale šasije ISO- Malrboro). Rezultati pa so bili, kot ponavadi bolj ali manj porazni, zgolj kakšna točka.
Leta 1975 so ostali brez sponzorjev in ponovno so se borili, ne samo z ostalimi vozniki, temveč tudi s kroničnim pomanjkanjem denarja. Znova se je zamenjalo veliko dirkačev, a večino dirk sta odpeljala Merzario in Laffite, ki mu je uspelo situacijo vsaj delno rešiti z nepričakovanim drugim mestom na VN Nemčije. Dirkali so s šasijama FW in FW4 in. če koga zanima kje sta končali FW2 in FW3, je odgovor enostaven. Bili sta druga in tretja šasija modela FW, a identični prvi, zato nista omenjeni kot samostojni model.
V letu 1976 pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Sestradanega Franka Williamsa podpre Walter Wolf, ki je pripeljal ves material propadle ekipe Hesketh in Harveyja Postlethwaita. Nastal je bolid Wolf Williams FW05, ki pa je bil naslednik bolida Hesketh 308 in ne FW04. Tudi Wolf Williams je gnal Cosworth DFV, a kljub morju voznikov med katerimi sta ponovno bila tudi Merzario in Ickx, točk ni bilo. Wolf in Williams sta se sprla, Frank in Patrick Head pa sta ekipo zapustila in leta 1977 ustanovila Williams Grand Prix Engineering. Kar je bilo še leta 1976 znano kot Frank Williams Racing Cars pa je postalo Walter Wolf Racing. Moštvo, ki je v začetku naslednjega leta zmagalo prvo dirko v sezoni, a to je že druga zgodba.
Simon Jazbec
@simonjazbec
