Jean Pierre Jabouille je bil v svoji mladosti zanimiv mladenič. Na Sorboni je za kratko obdobje študiral moderno umetnost, nato pa je odkril dirke in dirkaški šport. Najprej v gorsko hitrostnih in vztrajnostnih dirkah, leta 1967 pa je presedlal v Formulo 3. Šasijo si je kupil sam, zbral nekaj sponzorjev in začel dirkati. Rezultate je imel, a kar je najbolj zanimivo, odkril je svoj talent v inženirstvu in začel je lastnoročno spreminjati in izboljševati šasije, ki jih je uporabljal za tekmovanja tako v Formuli 3 in Formuli 2, hkrati pa je študij moderne umetnosti zamenjal za študij inženirstva. Čeprav se je z dirkanjem pričel ukvarjati razmeroma star (prva dirka pri 22 letih), je dosegal zelo solidne rezultate. Ta visoki svetlolasi Francoz pa nikoli ni bil takšen zvezdnik, kakor nekateri njegovi kolegi.
Prve poizkuse sta v Formuli 1 v letu 1974 zaznamovala dva ponesrečena kvalifikacijska poizkusa, tako z ekipo Frank Williams Racing Cars, kot Surtees. V naslednjem letu je s pomočjo sponzorja ELF dobil priložnost ene dirke s Tyrellom 007, s katerim je domačo preizkušnjo končal na 12 mestu.
Leta 1976 se je raje posvetil prvenstvu Formule 2 in ga končno tudi zmagal. Njegove lastnosti pa so prepričale Renault, da so ga najeli za svoj ambiciozni program Formule ena. Leta 1977 je ekipa Renault predstavila svoj bolid RS01, prvega z 1,5 litrskim turbo motorjem, za volanom edinega bolida pa je bil Jean Pierre Jabouille. Toda to še ni vse, saj je bil tudi eden izmed inženirjev, ki so zrisali šasijo. Tako šasija RS01, kakor motor Renault Gordini EF01 sta bila sicer daleč od popolnosti, še več. Zaradi mnogih okvar motorja se ga je prijel vzdevek rumeni čajnik, zaradi Renaultove dirkalne barve in gostega dima, ki ga je pogosto puščal za sabo. Motor je bil pretežak in z veliko zamudo turbine (Turbo lag), šasija pa je bila enostavna. Z njo se je trudil več, kot tri sezone, a dosegel le eno četrto mesto.
Jean Pierre Jabouille v Renaultu RS01
Po nekaj dirkah v sezoni 1979 so pri Renaultu predstavili RS10. Bolid, ki je dobil navdih v Lotusu 79. V tej sezoni je Jean Pierre Jabouille končno dočakal svojo priložnost s kančkom sreče, a na njegov način, saj ni bil zvezdnik. Na domači veliki nagradi je zmagal, potem ko je osvojil tudi pole position. Osvojil je prvo zmago za tubo motorje, kot francoski voznik, s francoskim Renaultom in tudi z prvo zmago v Franciji. Čeprav se verjetno vsi spomnimo posnetkov te dirke se Jean Pierra Jabouilla spomni le malokdo. Da, VN Francije v letu 1979 je bila na dirkališču v Dijonu in eno največjih poglavij Formule ena sta tisti dan spisala nepozabna Gilles Villeneuve v Ferrariju in Jabouillov moštveni kolega Rene Arnoux. Borila sta se za drugo in tretje mesto, medtem ko je Jean Pierre zmagal s skoraj petnajst sekundami prednosti. Pač ni bil superzvezdnik, verjetno to niti ni bilo del njegovega karakterja. Gilles in Rene pa sta tisti dans pobrala vso slavo.
Zanesljivosti pa Renault ni imel. Zmaga v Dijonu je bil edini rezultat Jabouilla v tisti sezoni. V naslednji se je situacija ponovila z zmago v Avstriji, na VN Kanade pa je doživel nesrečo in utrpel poškodbe nog, po katerih si ni več opomogel. V Renaultu so ga zamenjali z mladim Alainom Prostom, sam pa je dobil sedež v Ligerju, a po nesreči ni več dosegel spodobne hitrosti in je zaključil kariero. V 55 dirkah je bil pri točkah le trikrat, od tega pa je dvakrat zmagal in dosegel šest pole positionov. Eden zadnjih inženirjev-voznikov, daleč od soja luči slave, ki si zasluži da se ga spominjamo tudi danes.
Simon Jazbec
@simonjazbec
