Zgodba se vam bo zdela neverjetna in morda malce bizarna. Govoril bom o viličarjih, golih damah na konju, gasilskih črpalkah in osmih naslovih svetovnega prvaka. Vse to pa začinjeno z mističnimi bolidi Formule ena in legendarnimi vozniki. V kolikor se vam še ni posvetilo, skupni imenovalec vseh teh na prvi pogled nezdružljivih zadev je Coventry Climax.
Ta tovarna se je, kot sem že nakazal, ukvarjala predvsem z izgradnjo viličarjev in gasilskih črpalk. Čeprav so že vse od začetka stoletja delali za avtomobilsko industrijo, predvsem motorje, se je njihova zgodba v Formuli ena, kakor mnoge začela bolj po naključju. Britanska vlada je leta 1950 želela gasilsko črpalko, ki bi bila prenosna in bi hkrati prečrpala dvakrat več vode, kakor prejšnja. V Coventry Climaxu so se na razpis odzvali in črpalko izdelali z motorjem FW. Ta naj bi bil peresno lahek, kar je razvidno že iz njegovega imena, namreč Feather Weight. Na sejmu sta ta motor opazila Cyril Kieft in Colin Chapman, ki jima je bilo všeč razmerje med težo in močjo motorja. V kratkem času je nato nastal FWA, Feather Weight engine for Automobiles, in začel svojo zgodbo v F3.
V tridesetih letih so pri Climaxu izdelovali črpalko z imenom Godiva in prav ta Lady Godiva je bila prisotna na pokrovu ventilov vseh njihovih motorjev. Zanimivo pa je, kako so pri Coventry Climaxu razvijali svoje motorje. Najprej so namreč izdelali agregat z majhno kubaturo, ki so jo nato postopno višali in višali. Ko so na primer leta 1958 pristali v ekipi Cooper z motorjem FPF, je imel ta prostornino le dva litra, medtem ko so vsi ostali imeli prostornino dveh litrov in pol. Jasno niso mogli biti konkurenčni, a ko je bil naslednje leto štirivaljni linijski Climax FPF pripravljen na kubaturo dveh litrov in pol in bil vgrajen v zadek Cooperja T51 je Jack Brabham zmagal prvenstvo v obeh kategorijah. Šlo je za zgodovinski dosežek, saj je bil Cooper T51 prvi bolid z motorjem zadaj in je močno spremenil potek dirk Formule ena. V naslednjem letu je Black Jack Brabham zgodbo ponovil in odnesel oba naslova, tokrat s Cooperjem T53 Climax.
Morda bi kdo pomislil, da je šlo zgolj za slučaj. Možno je, da se nekomu projekt enostavno posreči, a pri Coventry Climaxu so delali naprej in tri leta zatem je bil njihov motor, tokrat imenovan FWMV, ponovno svetovni prvak. Šlo pa je za povsem drugačen motor in sicer V8 s kubaturo zgolj 1500 cc, kot so takrat omejevala pravila. Če si predstavljamo koliko manjše so bile vse komponente, od bata do ventilov in gredi, lahko trdimo, da je skoraj nemogoče takšen motor sestaviti po sreči. Bil je plod resnega inženirskega dela in bil je vgrajen še v enem, za razvoj formule ena, zelo pomembnem bolidu s katerim je odnesel oba naslova. Lotus 25 je namreč imel Climaxov motor, Jim Clark pa je z njim dosegel svoj prvi naslov leta 1963. Tudi leta 1965 pa je z motorjem, pod zaščito Lady Godive odnesel oba naslova v Lotusu 33.
Spremembe v pravilnikih, ki so dovoljevale motorje 3000 kubičnih centimetrov, so botrovale odločitvi, da se je Coventry Climax odpovedal Formuli ena. Stroški so bili preveliki in tudi družbi je šlo slabo. Ta se je razcepila in motoristični del so kupili njihovi sosedje iz Coventryja, Jaguar. Zadnji motor zasnove Climax pa je v serijskih Jaguarjih vztrajal še dolgo, do leta 1997. Na pokrovih ventilov mogočnega V12 mistične Lady Godive ni bilo več.
Simon Jazbec
@simonjazbec
