Težko je biti sin znanega voznika, še posebej če dirka tudi sam. V poplavi znanih sinov za volanom, ki je preplavila Formulo ena od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja smo morda na njega malce pozabili, pa čeprav je bil eden izmed največjih in navsezadnje prvih. Alberto Ascari, široki publiki znan kot Ciccio zaradi čokatega videza in mirnega ter nikoli vzvišenega značaja. Bil je sin Antonia Ascarija, enega največjih šampionov predvojne ere. Oče Antonio je volan delil z Enzom Ferrarijem in je bil do svoje prerane smrti leta 1925 veliko ime motošporta tiste dobe.
Alberto je bil že poročen družinski človek, ki je vodil družinsko mehanično delavnico, ko je strast do dirkanja prišla na površje. Seveda z njegovim priimkom ni bilo težko dobiti sedeža niti pritegniti publike, toda Alberto po očetu ni podedoval le priimka, temveč tudi tisti dar, imenovan občutek za hitrost. Na dirkah kot sta bili Mille Miglia in Targa Florio je v poznih štiridesetih začel kazati svoj izjemen talent. Seveda za volanom bolidov bratov Maserati in tudi v ekipi očetovega prijatelja Enza Ferrarija. Prav tam je bil leta 1950, na začetku zgodbe o sodobni Formuli ena. Če je bilo prvo leto z rezultati še bolj skopo se je že v naslednjem zelo izkazal, ko je prvenstvo zaključil kot drugi, za svojim velikim nasprotnikom, Juan Manuelom Fangiom, El Maestrom.
V naslednjih dveh letih je Alberto za volanom Ferrarija pokoril vso konkurenco na tako dominanten način, da bi lahko rekli, da imajo današnje dirke mnogo raznolikih zmagovalcev. V letu 1952 je začel sedem od osmih dirk za svetovno prvenstvo in zmagal na šestih, naslednje leto pa je od devetih dirk dirkal na osmih in jih zmagal pet. Imel je izjemno točen in gladek stil vožnje, lahko bi rekli za tisti čas zelo varen in učinkovit ter verjeli ali ne je Ascari že takrat v tistih letih pazil na prehrano in vzdrževal telesno kondicijo, podobno kot to počnejo sodobni vozniki.
Alberto Ascari:
Zasebno je bil Alberto zelo umirjen človek, čeprav je bil eden izmed prvih junakov povojne Italije. Do svojih dveh otrok je bil zelo strog in ko ga je Enzo Ferrari vprašal zakaj je tako, mu je odgovoril, verjetno iz lastnih izkušenj, da je do njih raje grob, da ga ne vzljubijo preveč. Tako jim bo namreč lažje, če bo nekega dne na progi umrl. Poleg tega je bil Alberto vraževeren v ekstremni obliki tega pojma. Bal se je črnih mačk, zmeraj je nosil s sabo svojo modro čelado, majico, rokavice in očala, ki se jih je lahko dotikal le on. Dirkalne čevlje je obuval v prav posebnem zaporedju, na bolidih pa ni želel imeti določenih številk.
Leta 1954 je Ferrari zamenjal za ekipo Lancie, ker so mu ponudili več denarja, toda njihov D50 še ni bil nared zato je Alberto na dirkah vzdrževal svojo kondicijo za volanom tako Lancie, kot Ferrarija in Maseratija. Naslednje leto je bil D50 nared in Ascari je bil pripravljen na spopad s svojim večnim tekmecem Fangiom. Na veliki nagradi Monaka je Alberto preganjal oba krhka Mercedesa in bojda prav na luži olja iz Mossovega Mercedesa je na šikani ob izhodu iz tunela poletel in pristal v morju. Le kakšnih trideset sekund kasneje se je njegova modra čelada prikazala v morju polnem mehurčkov, Ascari pa jo je odnesel le z zlomljenim nosom in nekaj praskami.
Štiri dni kasneje se je pojavil v Monzi, da bi malo pogledal kaj počne njegov prijatelj Eugenio Castellotti z novim Ferrarijevim športnim prototipom. Proti koncu ga je prosil če lahko tudi on naredi en en krog, v civilnih oblačilih, brez čelade in majice. Vzel je belo čelado Castellottija in oddrvel. V tretjem krogu je, tam kjer je danes Variante Ascari, zletel s proge in umrl na kraju nesreče. Napaka bolida ali voznika, morda posledica Monaškega leta, ne bomo izvedeli nikoli, a eden izmed največjih je odšel v večnost, iste starosti kot oče na isti dan v mesecu.
Simon Jazbec
@simonjazbec
Alberto Ascari je umrl v Monzi leta 1955:
