Bili so časi, ko se je dirkalo brez postanka, vozniki pa so bili vsak vikend za volanom drugačnega bolida, v drugačni kategoriji. Ena najzanimivejših serij je bila Tasmanska serija v šestdesetih letih, imenovana po morju med Avstralijo in Novo Zelandijo in prav v teh dveh državah so se zvrstile dirke tega zanimivega prvenstva.
Zakaj je pravzaprav šlo? Dirke so se zvrstile od januarja do konca februarja, oziroma začetka marca, torej v mrtvi sezoni, ko ni bilo dirk Formule ena, vozniki in bolidi pa so bili prosti. Sredi šestdesetih let so v Formuli ena znižali kubaturo motorjev na 1500 cm3, ekipam je ostalo mnogo materiala in prireditelji so se domislili izvrstne ideje imeti serijo s pravilnikom Formule ena iz leta 1960 in motorji kubature 2500 cm3. Začelo se je v letu 1964 in, ker je bila lokacija na južni polobli je bilo tam poletje, domačim voznikom pa so se pridružili skoraj vsi glavni junaki formule ena. V prvi sezoni so se na osmih dirkah pomerila bolj znana domača imena, kot so bili McLaren, Brabham, Hulme,toda prišel je tudi Graham Hill in kopica drugih. Prisotnih je bilo okrog 50 voznikov z bolidi Cooper, Brabham, Lotus, torej zelo pisanim izborom.
Naslednje leto je serija še pridobila na veljavi, pojavila sta se tudi Phill Hill in Jim Clark in čeprav na le sedmih dirkah, je bilo prvenstvo v vzponu. Število dirk je sicer nihalo, a so se vse bolj pojavljali tako uradni vozniki, kot uradne ekipe. Prišli so BRM, Ferrari, pa Jackie Stewart, Chris Amon, Pierce Courage, Jochen Rindt in Pedro Rodriguez, skratka prvenstvo Formule ena v malem. Dirkali so s starim materialom, torej skoraj zastonj in v času, ko ni bilo drugih dirk. Da ne boste mislili, da so dirkali le s starimi motorji. Cosworth je leta 1968 izdelal motor DFV prav za Tasmansko serijo, imenovan DFW.
V preteklosti je serija namenjena temu, da bi se porabilo vse, kar je ležalo po kotih v halah raznih ekip, prerasla v pravo malo svetovno prvenstvo. V teh mrzlih mesecih bi nam vsem nekaj takšnega zagotovo ogrelo dušo in srce.
Simon Jazbec
@simonjazbec
