Tasmanska serija: Formula Tasman

0

Bili so časi, ko se je dirkalo brez postanka, vozniki pa so bili vsak vikend za volanom drugačnega bolida, v drugačni kategoriji. Ena najzanimivejših serij je bila Tasmanska serija v šestdesetih letih, imenovana po morju med Avstralijo in Novo Zelandijo in prav v teh dveh državah so se zvrstile dirke tega zanimivega prvenstva.

Zakaj je pravzaprav šlo? Dirke so se zvrstile od januarja do konca februarja, oziroma začetka marca, torej v mrtvi sezoni, ko ni bilo dirk Formule ena, vozniki in bolidi pa so bili prosti. Sredi šestdesetih let so v Formuli ena znižali kubaturo motorjev na 1500 cm3, ekipam je ostalo mnogo materiala in prireditelji so se domislili izvrstne ideje imeti serijo s pravilnikom Formule ena iz leta 1960 in motorji kubature 2500 cm3. Začelo se je v letu 1964 in, ker je bila lokacija na južni polobli je bilo tam poletje, domačim voznikom pa so se pridružili skoraj vsi glavni junaki formule ena. V prvi sezoni so se na osmih dirkah pomerila bolj znana domača imena, kot so bili McLaren, Brabham, Hulme,toda prišel je tudi Graham Hill in kopica drugih. Prisotnih je bilo okrog 50 voznikov z bolidi Cooper, Brabham, Lotus, torej zelo pisanim izborom.

Jim Clark in Graham McRae sta najuspešnejša dirkača Formule Tasman s po tremi naslovi prvaka

Naslednje leto je serija še pridobila na veljavi, pojavila sta se tudi Phill Hill in Jim Clark in čeprav na le sedmih dirkah, je bilo prvenstvo v vzponu.  Število dirk je sicer nihalo, a so se vse bolj pojavljali tako uradni vozniki, kot uradne ekipe. Prišli so BRM, Ferrari, pa Jackie Stewart, Chris Amon, Pierce Courage, Jochen Rindt in Pedro Rodriguez, skratka prvenstvo Formule ena v malem. Dirkali so s starim materialom, torej skoraj zastonj in v času, ko ni bilo drugih dirk. Da ne boste mislili, da so dirkali le s starimi motorji. Cosworth je leta 1968 izdelal motor DFV prav za Tasmansko serijo, imenovan DFW.

Po letu 1970 je postalo dirkanje v tem prvenstvu predrago. Formula ena se je vrnila na kubaturo 3000 cm3 že prej in serija je šla v zaton. Poleg obstoječih so odprli pravila za bolide Formule 5000, a magije enostavno ni bilo več. Brez tistih pravih ekip, voznikov in bolidov iz Formule ena to ni bilo več tisto in leta 1975 se je zadnjič dirkalo za Tasmanski pokal.
V preteklosti je serija namenjena temu, da bi se porabilo vse, kar je ležalo po kotih v halah raznih ekip, prerasla v pravo malo svetovno prvenstvo
Vsekakor si moramo priznati, da bi nam danes, v mesecih brez dirk še kako prav prišlo takšno prvenstvo, kjer bi se novi talenti mogoče pomerili s prekaljenimi mački. Z bolidi, ki morda ne bi bili najnovejši, a vseeno zanimivi. Če smo iskreni bi bila tudi poraba vsega izdelanega materiala(iz prejšnjih sezon), nekako v skladu z ekološko filozofijo, ki jo želi ali pa bi morala zagovarjati FIA. Po drugi stani pa bi bili lahko testirani tako vozniki, kot materiali, v novo sezono pa bi šli bolje pripravljeni in z manj vprašanji.

V preteklosti je serija namenjena temu, da bi se porabilo vse, kar je ležalo po kotih v halah raznih ekip, prerasla v pravo malo svetovno prvenstvo. V teh mrzlih mesecih bi nam vsem nekaj takšnega zagotovo ogrelo dušo in srce.

Simon Jazbec

@simonjazbec

guest

0 Komentarji
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje