Morda bi kdo lahko pomislili, da bom sedaj nekako povezal postopek za podaljševanje obstojnosti mleka s Formulo ena. Brez skrbi, tega še ne zmorem. Se pa bom v naslednjih minutah ukvarjal z drugim pojavom, ki resnično pomaga pri ohranjanju svežine v Formuli ena, plačljivih voznikih. In kdo to kategorijo uteleša bolje, kakor nepozabni Pastor Maldonado. Čeprav je eno dirko celo zmagal, je za našo generacijo postal sinonim za voznika s kovčkom, plačljivega voznika ali “pay driverja”. Verjetno se vsi strinjamo, da smo v motošportu videli že tudi kaj mnogo slabšega, a Pastor je ostal del vseh nas.
Sedaj poglejmo kdo sploh je plačljivi voznik. Strinjamo se, da je to šport, kjer se pojavljajo profesionalci. Plačljivi vozniki so tisti, ki namesto, da bi bili plačani za svoje usluge, plačajo, da lahko sodelujejo. Pojav je star toliko kot Formula ena in ni izum današnjega časa. Menim pa, da moramo med sabo ločiti tri vrste plačljivih voznikov. Najprej tiste, ki plačajo sedež iz lastnega žepa oziroma družinskega premoženja, nato tiste, ki s sabo nosijo “doto” pokrovitelja, ki jim omogoča dirko, dve ali mogoče celo sezono in nenazadnje tiste, ki imajo zaslombo v močnem konstruktorju, ki jih podpira. Ugotovili bomo, da plačljivi voznik ni nujno slaba zadeva, težava je v tem, da se mi navdušenci spomnimo le tistih, ki niso imeli nikakršnega talenta in sposobnosti voziti Formule ena.
Če samo malo pobrskam po spominu, pridejo na dan imena, kot so Deletraz, Diniz, Lavaggi, Firman, pa še bi lahko naštevali. Že omenjeni Maldonado je imel podporo same Venezuelske vlade, a tudi Juana Manuela Fangia je podpiral sam Peron. Lanceu Strollu je res sedež plačal oče, a tudi sam Niki Lauda se je na začetku kariere zadolžil, da je lahko dirkal. Tajski princ Bira si je v petdesetih letih omislil celo lastno ekipo, da je lahko nadaljeval s svojim dirkalnim konjičkom.
Menim pa, da to ni toliko krivda voznikov, kot ekip samih. Priznajmo, še tako velik letni proračun je, in bo vedno premajhen za potrebe dirkalne ekipe. Zmeraj se bo našlo še kaj za popraviti in izboljšati, če ne drugega prostor za pogostitev pomembnih gostov. Samo za primer, Sir Frank Williams je leta 1975 imel v ekipi, predhodnici današnjega Williamsa deset voznikov in voznic, tudi plačljive. Poglejmo tudi kako so prišli v Formulo ena odlični vozniki, kot so Perez, ali svetovni prvaki, kot je Alonso. S pomočjo bogatih sponzorjev. Seveda so se kasneje izkazali, a s sabo nosijo paket pokroviteljev, ki pride še kako prav še tako bogati ekipi.
Tudi konstruktorji imajo interes, da mlade voznike potisnejo na sedeže v minorne ekipe. Poglejmo samo kje je debitiral Riccardo. Dirkač Red Bullove dirkaške šole je testiral bolid Toro Rossa, prvenec pa dočakal v ekipi HRT). Ocon in Wehrlein (oba s podporo Mercedesa) sicer nista plačala, toda nekdo je prepričal ekipo, da jima ponudi priložnost. Seveda s tem ni nič narobe.
Zanimivo je torej dejstvo, da so le redki vozniki prišli v Formulo ena zgolj po zaslugi lastnega talenta, brez pomoči denarja ali politične volje konstruktorjev. Nekateri so nato postali svetovni prvaki, nekateri so postali mobilne šikane. Mnogi še bodo. “Pastorizacija” je tako stvarna metoda, ki nam pomaga, da se ne zadeve preveč hitro skisajo, toda tudi mi sami moramo biti iskreni in glede na hitrost in rezultate ločiti med dobrimi in slabimi, hitrimi ter počasnimi. Če bi res gledali samo na tiste, ki tako ali drugače plačajo, ne bi prišli daleč. Pač ponekod je potrebna močnejša “pastorizacija”, drugod pač ne.
Simon Jazbec
@simonjazbec
