Preden so bolidi dobili barve glavnih pokroviteljev so bili obarvani v t.i. narodne barve. Ideja starejša od same Formule ena, ki je zagotovo dodala ščepec legende temu športu, barve nacionalnih držav pa so na bolidih Formule 1 kraljevale tja do leta 1968.
Najprej je potrebno povedati kdaj je padla odločitev, da bodo bolidi obarvani v barve svojih držav. Vse se je začelo leta 1900 na dirki za t.i. pokal Gordon Bennett. Leto poprej, torej 1899 je Ameriški bogataš Gordon Bennett (lastnik New York Heralda) naročil Automobile Club de France, da organizira tekmovanje, kjer se bodo pomerile ekipe raznih nacionalnih avto klubov. Bolj kot za tekmovanje samih voznikov ali znamk konstruktorjev, je šlo za tekmovanje držav. Grof Eliot Zborowski se je domislil, da bi bile ekipe obarvane v barve, ki bi nekako posnemale barve narodnih zastav.
Tako so v prvi ediciji dirke določili modro za Francijo, rdečo za Združene države Amerike, belo za Nemčijo in rumeno za Belgijo. Britanci so se pridružili šele leta 1902 in ker so bile modra bela in rdeča barva že dodeljene, se je zmagovalni Naiper Selwina Edgeja pojavil v olivno zeleni barvi, barvi po kateri so prepoznali takratne vodilne britanske proizvode, kot na primer lokomotive in industrijske stroje. Ker je zmagovalec naslednje leto gostil dirko so leta 1903 to priredili na Irskem, takrat delu Združenega kraljestva. Olivno zeleno pa je zamenjal odtenek temnejše zelene barve, verjetno v čast pokrajini in nastala je BRG ali British Racing Green, čeprav natančen odtenek ni bil nikoli določen.
Dirke za Bennetov pokal so se prirejale do leta 1905, leta 1906 pa so na progi v Le Mansu priredili prvo dirko za Grand Prix oz. Veliko Nagrado, predhodnico današnjih dirk Formule ena. Zanimivo pa je naslednje, rdeča barva se je povezala z italijanskimi bolidi šele malce kasneje, leta 1907. Na prvi dirki Pariz Peking je namreč zmagal bolid ITALIA, ki je bil obarvan v rdeče.
Zanimivo je, da so te navade prenesli tudi v moderno Formulo ena, kjer se je tradicija nadaljevala z majhnimi popravki. Barva je sovpadala z državo moštva tako, da rumeni ali bel Ferrari z modro črto takrat ni izgledal čudno, imeli pa smo tudi zelenega Maseratija. Ker so Francozi izbrali svetlo modre odtenke, so temno modro vzeli za svojo Škoti, a tudi ekipa Kena Tyrella. Po drugi stran pa so Američani posebni s kar dvema izvedbama, sicer bele barve z modro črto in temno modre z belo. Ena je bila presneto podobna japonski Hondi, bela z rdečo piko, druga pa zasebnim bolidom ekipe Walker.
Zadnja anekdota pa sega v današnji čas. Po pravilniku naj bi bila nacionalna barva Avstralije BRG z zlato črto, Nove Zelandije pa BRG s srebrno črto. Tako Jack Brabham, kakor Bruce McLaren sta imela svoje ekipe locirane v Veliki Britaniji, a če je prvi sledil navodilom in pobarval bolide skladno z barvami rodne Avstralije, je Novozelandec McLaren želel, da so njegovi bolidi vidni in je zato izbral živo oranžno barve.
V nacionalnih barvah je ogromno tradicije in kulture motošporta, a kot zmeraj je bilo tudi tu mnogo prirejanja in upogibanja pravil, saj gre za Formula ena. Pravila se upogibajo, tudi pri barvah.
Simon Jazbec
@simonjazbec
