Čeprav tudi sam menim, da moramo, ko govorimo o Formuli ena začeti z letom 1950, so obstajali junaki tudi pred tem. Junaki zaviti v meglico mita, zmagovalci dirk v obdobju med obema svetovnima vojnama, predhodniki današnje Formule ena, a prav tako pravi junaki. Eden velikanov tistega obdobja je bil zagotovo Giuseppe Campari. Velikan ne le po pogumu in prirojenemu talentu za volanom, temveč tudi zaradi ogromnega stasa.
Giuseppe Campari je imel v življenju tri strasti in sicer, hitre avtomobile, hrano v ogromnih količinah, ki jo je večinoma sam pripravljal in verjeli ali ne, operno petje. Bil je izvrsten kuhar, profesionalni voznik in profesionalni operni pevec. Bojda je bil izjemen bariton. V kolikor boste kdaj gledali kakšno zbledelo črno-belo sliko, Camparija ne boste zgrešili. Bilo ga je namreč najmanj za dva običajna voznika skupaj. Šalo na stran, to je bilo obdobje izjemnega fizičnega obvladovanja vozila, zato kljub večji teži, so mišice prišle Campariju še kako prav.
Svojo dirkaško kariero je začel pred začetkom svetovne vojne v ekipi Alfe Romeo in se ji spet pridružil po koncu vojne. Prav Giuseppe Campari je tisti, ki je s to znamko prvič zmagal. To je bilo leta 1920 na dirki na dirkališču v Mugellu, ki je danes bolj znano motociklističnim navdušencem. Sledile so tudi druge, dvakrat Mille Miglia, dvakrat Velika nagrada Francije, enkrat tista v Italiji, na dirkališču v Monzi, tri Pokale Acebro, dvakrat pa je zmagal tudi že prej omenjeno dirko v Mugellu. Takrat še ni bilo niti ideje o kakšnem svetovnem prvenstvu. bilo je le evropsko kasneje v tridesetih letih, kjer je Giuseppe leta 1931 končal kot drugi in če koga zanima, je takratno Evropsko prvenstvo za Grand Prix štelo cele tri dirke. (in celo kopico dirk izven točkovanja)
Govorimo o času, ko so bile dirke še bolj nevarne, kot v petdesetih ali šestdesetih, kjer je čelada šcitila voznika pred pišem vetra in, kjer je kamen lahko kar hitro končal kariero voznika. Kljub temu pa so bile dirke tako popularne, da so z lahkoto privabile tudi 100 000 glavo množico. Če se morda kdo sprašuje, zakaj je Campari širokim množicam malo manj znan je odgovor sila enostaven. Leta 1930 se mu je v ekipi Alfe Romeo pridružil nihče drug, kot Tazio Nuvolari. Čeprav sta skupaj s Taziem (takrat so bile dirke res malo drugačne od današnjih, bolid Alfe sta si delila) zmagala Italijanski Grand Prix 1931 in postala narodna heroja, saj sta ustavila Francosko prevlado na tem dirkališču, je Giuseppe uvidel, da je bila zvezda Tazia Nuvolarija premočna.
Leta 1933 se je odločil zamenjati ekipo in prestopil v Maserati. Star je bil 41 let in odločil se je, da se bo ob koncu leta upokojil. Tisto sezono je zmagal Veliko Nagrado Francije, a kot še toliko drugih ga je čakal še zmenek s progo v Monzi. Kljub izkušnjam, moči in talentu je z bolidom zdrsnil na oljnem madežu na stezu. V trku si je zlomil tilnik in v trenutku umrl, na dirki kjer sta preminula še dva voznika.
Ta nasmejani velikan, strasten kuhar in jedec ter operni pevec je nedvomno pustil pečat v zgodovini avtomobilizma. Utelešal je tisto romantično podobo neustrašnega voznika, ki živi hitro življenje, na progi in izven nje.
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
