V današnjem svetu Formule ena je tako imenovani “Concorde Agreement” eden od temeljnih dokumentov, hkrati pa tudi eden izmed najbolj skrivnostnih. Čeprav se imenuje kot bivše nadzvočno potniško letalo, nima z le tem nobene povezave. Dokument je pogodba, ki zastopa interese treh strani in sicer, FIE, organizatorja dirk Formula one Group (danes v lasti Liberty Media, v preteklosti pa v lasti družb povezanih z imperijem Bernija Ecclestona), in ne nazadnje vseh ekip, ki sodelujejo v prvenstvu Formule ena.
Po sporih in merjenju moči med posameznimi interesi, se je ob začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja podpisal prvi dogovor, ki je bil posledica tako imenovane vojne med FISA in FOCA. V veljavi je bil od leta 1981 pa do leta 1987 in čeprav je še danes večinoma zaupne narave je znano to, da so se ekipe obvezale tekmovati na vseh dirkah, ki bodo organizirane, po drugi strani pa so se določila pravila kako in komu bodo razdeljena sredstva iz televizijskih pravic, kar je logično zanimalo vse ekipe.
Ti dogovori so se podpisovali in obnavljali skozi čas, tako da je bil drugi Concorde podpisan leta 1987, tretji 1992, pri četrtem pa se je malce zalomilo. Večina ekip ga je podpisala leta 1997, veljal pa naj bi od prvega januarja 1997 do konca leta 2002. Vse je bilo popolno, le da ga niso podpisali pri treh ekipah, McLarnu, Tyrrellu in Williamsu. Ken Tyrrell je očital Berniju Ecclestonu, da prenaša pravice na lastne zasebne družbe in, da s tem ko vse te dogovore drži pod zaupno oznako prikriva pravo stanje.
Verjetno so z ustreznim finančnim planom prepričali tudi neprepričane in leta 1998 je bil sprejeti peti Concorde Agreement, podpisan s strani vseh, brez izjem. Ta dogovor je bil s strani ekip tudi podaljšan na malce nekonvencionalen način. Ecclestone se je z vsako ekipo pogovarjal posebej in jim obljubljal določene nagrade. Naslednji dogovor je bil tako sklenjen in podpisan leta 2009.
No, da se razumemo, Concorde Agreement ne določa zgolj obveznosti ekip in finančne strukture športa, temveč določa tudi glavne tehnične smernice pravilnika FIA, ki bo veljal v določenem obdobju. Seveda se lahko zgodijo popravki, ampak ti morajo biti skladni s smernicami in voljo ekip.
To pa poudarjam zaradi razumevanja sedanjega, zadnjega dogovora Concorde. Gre za sedmega po vrsti, ki je bil podpisan julija 2013 in velja do konca leta 2020. Seveda je besedilo, kot že tudi prejšnjih, skrivnost, a določa uvedbo hibridnih pogonskih sklopov z vsemi pravilniki ki nam niso preveč všeč. Čeprav je morda res predlog prišel s strani Mercedes Benza, a so ga mogli sprejeti vsi, drugače dogovor ne bi veljal. Govori se, da je Ferrari dobil brezpogojno letno nagrado stotih milijonov dolarjev zaradi “zgodovinskih zaslug”, brez bonusov glede rezultate, če bi pristali na ta dogovor. Verjetno so dobili največji kos pogače, a potrebno je bilo prepričati tudi druge. Podpisali so vsi in pogodba je bila sprejeta. Posledično ne moremo reči, da je šlo za vsiljevanje pravil. Povedano z lepimi besedami, je šlo za politično prepričevanje (vsak pa lahko sam razume za kaj je šlo).
Sedaj lahko malo bolje razumemo zakaj gre pri vseh grožnjah in zakulisnih igricah ob podpisu nove pogodbe za leto 2020. Ne gre toliko za tehnična in športna pravila (na primer kakšni bodo novi pogonski sklopi) temveč tudi, in po mojem mnenju predvsem, kako in komu bodo razdeljeni milijoni iz televizijskih pravic. Liberty Media želi ukiniti stare pravice in postaviti neko mejo koliko lahko ekipe zapravijo na sezono, nekateri ostali pa bi raje imeli stvari takšne, kot so bile do sedaj.
V tej luči moramo gledati na dosedanja zavezništva, sponzorstva in tudi na razdeljevanje vozniških sedežev. Zelo pomembno je namreč kdo bo za koga glasoval, ko bo šlo zares in bo potrebno zadevo podpisati. Na žalost gre bolj za politično igrico, ki pa vpliva na šport in nenazadnje so vsi navdušenci tisti, ki trpijo zaradi potez in groženj posameznikov, ki pa imajo za bregom čisto nekaj drugega.
Simon Jazbec
@simonjazbec
