Vsak navdušenec, ki spremlja Formulo ena je po svoje malo obseden s časom. Od hitrih krogov v kvalifikacijah, do najhitrejših na dirki, pa zaostankov, postankov in časov posameznih sektorjev na krog. Vse nas zanima, vse je pomembno, seveda komu več in komu manj. Čas in njegovo merjenje je seveda v Formuli ena pomembna zadeva, brez tega bi bili namreč ob bistveno pomagalo, kaj se dogaja na progi.
Seveda se v dirkah vrti vse okrog hitrosti in ta je podana glede na razdaljo (določeno in nedvoumno) in časa, ki je potreben, da se premaga določeno razdaljo. Na začetku, ko so bili bolidi bistveno enostavnejši od današnjih, se je tudi čas merilo drugače, ročno. Najprej z mehanskimi štoparicami, nato pa še z elektronskimi. Seveda je bilo takrat še kako pomembno kako izurjen je bil tisti, ki je čas meril. Razumljivo to ni bilo merjenje na tisočinko natančno (VN Združenih držav Amerike in VN Italije 1971 predstavljata začetek obdobja natančnih meritev in kogar zanima, sem o tem tudi že napisal članek), bili pa so ljudje, izurjeni za to opravilo. Kdor rad pogleda kakšno staro sliko bo opazil, da so za kontrolo tudi ekipe same merile čase svojih voznikov z razlogom, da bi se prepričale o verodostojnosti meritev.
Meni najbolj zanimiva anekdota iz časov ročnega merjenja časov v formuli ena, je tista na veliki nagradi Italije prav omenjenega leta 1971. Po kvalifikacijah je bil na pole positionu voznik Ferrarija Jackie Ickx s časom 1’22″82. Vse v redu in prav, če ne bi pri ekipi Matre imeli za štoparico zadolženo Michèle Dubosc, prvo žensko, ki je profesionalno merila čase. Michèle, ki je bila znana po svoji točnosti in natančnosti je namreč vozniku svoje ekipe, Chrisu Amonu izmerila 1’22″40, in če je ona rekla da je bil Amon hitrejši, so tudi uradno njeno meritev sprejeli za tisto točno. Kar pa je zanimivo, prepozno za časopise, ki so naslednje jutro izšli z novico o Pole Positionu Ickxa čeprav je na Pole-u dejansko bil Amon.
To pripeljalo do uvedbe sistema ACIT (Automatic Car Identification Technology), Zadeva deluje tako, da je na bolidih nameščen oddajnik imenovan transponder, ki oddaja elektromagnetni signal, katerega ujamejo senzorji v asfaltu in preko žične povezave oddajo podatke v računalnik, ki nam nato vse te signale pretvori v čase na krog in zaostanke. Danes ima ta sistem še nekoliko več funkcij, saj med drugim skrbi za to, da se takoj opazi, če je kdo izmed voznikov prehitro startal, skrbi da se lahko uporabi sistem DRS (vozniki morajo biti pod sekundo razdalje na določenem odseku) ter navsezadnje skrbi tudi za to, kdaj je kakšna komponenta pogonskega sklopa uporabljena (v trenutku, ko transponder zazna, da je bolid zapustil bokse).
Aktualna tehnologija v osnova enaka tisti, ki se je razvila v sedemdesetih letih, čeprav so se prestižne znamke ročnih ur večkrat zamenjale, kot uradni merilci časov v Formuli ena. Kljub sofisticirani tehnologiji pa so še zmeraj možna presenečenja.
Mnogi se verjetno spomnite Velike nagrede Evrope 1997 na dirkališču v Španskem Jerezu. Dirka , ki je ostala v spominu po trku med Jacquesom Villeneuvom in Michaelom Schumacherjem, toda vredno se je spomniti še neke druge prigode. Na kvalifikacijah so Villeneuve, Schumacher in Frentzen dosegli enak čas do tisočinke sekunde natančno. Kljub vsej tehnologiji, ki je bila takrat na razpolago, je v veljavo stopilo pravilo, da ima prednost tisti, ki je prvi dosegel hitri čas, nato drugi in tretji. Torej, ko vsa moderna tehnologija ni mogla odločiti, se je s svojo modrostjo in enostavnostjo vmešal človek.
Najtesnejše kvalifikacije v zgodovini Formule 1:
Simon Jazbec
@simonjazbec
