Pogled na 2018: Prihodi in odhodi

2

Sezona se bliža h koncu in nastopil je čas, da pogledamo kakšne spremembe nas čakajo v naslednjem letu na področju voznikov, kakšne izbire so ekipe napravile in koliko jih je v to prepričala posameznikova hitrost, koliko pa sponzorji in marketinški potencial. Za ekipo je seveda denar pomemben tako, kakor gorivo za same bolide. Ampak kaj je boljše, točke in mesta v konstruktorskem seštevku, ali direktno sredstva iz nakazila ob lepljenju nalepk na karoserijo? Seveda oboje, ampak včasih je malce več enega, drugič drugega.

Pri odhodih bi rad najprej omenil tako Jensona Buttna, kakor Felipeja Masso. Čas je prišel in vsake zgodbe je enkrat konec. A brez obžalovanj, kariera obeh je bila dolga in uspešna, pogrešali ju bomo, toda tudi njima se je čas iztekel in prav je, da sta kariero končala.  Sam upam, da jih bom videl na drugih dirkah in na drugih progah. O predčasnih odhodih tako Kvyata kot Palmerja pa bi lahko rekel, da vsa krivda zagotovo ni na njuni strani. Drži, bilo je več kazenskih točk kot prvenstvenih, malce v šali, a vsaj jaz sem pričakoval več podpore, tiste prave, s strani ekipe. Morda malce za ušesa nekje za boksi, kajti zbudila sta se oba, žal, ko je bilo za njuno kariero že prepozno. Kot, da bi si ju obe ekipi, tako Toro Rosso, kakor Renault želele na njun sedež čimprej posaditi nekoga drugega.  Pogojno bom tu omenil še Wehrleina, ki bo tudi če obdrži sedež, ostal nekje v območju neizpolnjenih obljub, kajti proti Oconu, v Mercedesovi šoli, nima možnosti.

Če so odhodi malo pričakovani in niti ne presenetljivi, je pri prihodih malce drugače. Na muhasta sedeža Tora Rossa sta se usedla Gasly in Hartley. Nekaj dirk je za njima, kakšne velike napake še nista naredila, toda sam sem že pričakoval kakšno malenkost več. Toro Rosso je v borbi za šesto mesto, oba pa sta pa do sedaj prispevala zgolj samo lepe ničle.  No, potrebno je imeti v mislih dejstvo, da govorice in ne osnovani članki ne smejo biti merilo za ocenjevanje voznikov. Poglejmo samo, kako je bil favoriziran Giovinazzi in kaj je nato pokazal na dveh dirkah. Kar hitro se je pozornost Ferrarijeve šole preusmerila na Leclerca, ki naj bi imel drugo leto zagotovljen sedež. Pokazal še ni nič takšnega, kar bi me navdušilo. Nekaj prostih treningov zame pač ni pokazatelj.

Najbolj eklatanten primer pa je vsa drama okrog napovedane vrnitve Roberta Kubice. Menjava možnih ekip, skrivnostna testiranja, ustvarjanje nekega vzdušja pričakovanj, kljub dejstvu, da se poraja dosti povsem upravičenih vprašanj glede sposobnosti in prednosti, ki jih Robert lahko nudi. Meni osebno je simpatičen, a sprašujem se, a res ni nič boljšega na razpolago? Imamo v prvih treh ekipah tiste štiri in pol dobre voznike in potem nič več? Kakšna je potem kvaliteta vseh voznikov v Formuli dve, če le prvak, ob izdatni pomoči enega od glavnih konstruktorjev lahko napreduje v Formulo 1. Izgleda, da talent gor ali dol. Bolj pomemben je denar, ki pride od očeta, sponzorja, ali lastnika ekipe.

Tudi Lewis Hamilton in Sebastian Vettel sta prišla v Formulo ena s pomočjo ljudi v shemi tega športa, a njunega talenta v mlajših generacijah ne vidim več in žalostno je gledati situacijo, ko bo zmeraj težje videti pravega voznika za volanom najhitrejših bolidov, medtem ko bo zmeraj več tistih, ki si bodo pot utrli s kovčkom evrov.

Simon Jazbec

@simonjazbec

guest
2 Komentarji
najstarejši
najnovejši najbolj priljubljeni
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje
marko

Izredno dobra kolumna ! Vsaka beseda na svojem mestu 🙂

SimonJazbec

Najlepša hvala