Na zadnji dirki za Veliko Nagrado Brazilije smo videli zanimive stvari, ki nam lahko ponudijo kar nekaj materiala za razmišljanje, zlasti s tehničnega vidika. V kolikor pustimo ob strani vse navijaške strasti, se mi zdi zanimivo analizirati dogajanje na progi med bolidi Mercedesa in Ferrarija.
Če pogledamo malce strategijo prvih treh voznikov so se ti do pike držali opisanega v moji napovedi pred dirko. Kljub “undercut” poizkusu Bottasa smo opazili, da se Finec ni mogel približati Vettlu na manj kot 1,8 do 2 sekundi. Pustimo kvaliteto obeh voznikov ob strani, a razlika med Bottasom in Vettlom je bila med dirko konstantno nekje med 2 in 2,5 sekunde. Torej, dokler je bolid vozil v čistem zraku, brez učinka vozila spredaj, so bile hitrosti na krog primerljive. Po drugi strani, Hamilton je iz ozadja začel s tršo različico gume, a kljub temu držal ritem vodilnih in bil med najhitrejšimi na progi. Po menjavi, ko je imel Supersoft pnevmatike ostali pa Soft, je bila razlika v hitrosti na krog tudi do 1,2 sekunde. Vse dokler ni prišel za Raikkonena.
Nato pa, kot da bi zadnjih petnajst metrov preden bi lahko napadel trčil ob zid. Dva poizkusa po startno ciljni ravnini sta se končala z blokado prednjega levega kolesa, Hamilton pa nikoli ni prišel dovolj blizu, da bi napadel. Razlike do ostalih se medtem niso bistveno spremenile npr., da bi Raikkonen nenadoma začel voziti hitro kot Lewis.
Hamiltonovi poizkusi napada na Ferrari Kimija Raikkonena:
Sedaj pa razmislimo ali je morda za tem kakšen tehten tehnični razlog. Da bi vsak bolid generiral takšno turbulenco, da bi oviral bolid zadaj ni prav verjetno. Lewis Hamilton je namreč ostale bolide prehiteval kot za šalo. Torej pričakovali bi, da bi moral z uporabo zadnjega mobilnega profila z relativno lahkoto postaviti svoj bolid bočno ob Ferrari, toda manevra mu ni uspelo niti začeti. Izrabljene pnevmatike bi lahko bile vzrok, a imamo že prej omenjeni primer Bottasa, ki je vozil konstantno za Vettlom. Varčevanje z gorivom se mi prav tako ne zdi primerna razlaga, saj dva Lewisova poizkusa z blokiranim kolesom to razlago ovržeta.
Sam imam teorijo, ki jo bom delil z vami a ponavljam, da gre za teorijo, ki morda tudi ne drži. Predstavljamo si bolid, ki reže zračni tok. Ta tok pa, ko potuje okrog stabilizatorjev, tlači bolid proti tlom. V trenutku, ko obide zadnji stabilizator pa se odbije kakor v loku tako, da neposredno za vozilom ustvari območje turbulence, kjer nastane neke vrste podtlak z manj zraka, upora in posledično oprijema. Podobno teorijo izkoriščajo kolesarji, ko vozijo v zavetrju. Bolidi Formule ena za vožnjo uporabljajo aerodinamiko posebej v dolgih hitrih ovinkih, kot je na primer S do Senna. Torej, če bi bilo območje te turbulence za bolidom večje oziroma daljše, bi lahko imel bolid, ki sledi, večje težave voziti na tisti primerni razdalji za napad. Zakaj Ferrari, ostali pa ne? No tu leži tisti delček, ki me je vzpodbudil k temu razmišljanju. Lahko gre zgolj za moj občutek, ampak opazil sem, da je bila nastavitev Ferrarija obešena na prednjo os, posledično pa je bil bolid spredaj nižji, zadaj višji. S tem seveda ni nič narobe saj so tako dobili oprijem v dolgih zavojih. Možno pa je tudi, da je tako nastal daljši val, ki je toliko zmotil aerodinamiko Mercedesa, da se ta ni mogel zadosti približati.
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
