Jose Carlos Pace. Mnogim morda neznano ime, malce starejši se ga verjetno spomnijo, nekaterim pa se zdi, da so zanj že slišali. Torej, kdo je bil ta brazilski voznik, sicer zmagovalec zgolj ene dirke v rodni Braziliji leta 1975? Po mnenju vseh, ki so ga imeli čast poznati je bil enkraten človek in prijazen do vseh, čeprav po svoje malce muhast, kot vsi vozniki Formule ena.
V Formulo ena je prišel na pobudo prijateljev Emersona in predvsem Wilsona Fittipaldija, prijatelja iz otroških let, ki sta ga pravzaprav vpeljala v svet dirk na štirih kolesih. Emerson je v Formuli 1 zelo hitro uspel, tihi in umirjeni Carlos, katerega nadimek Moco naj bi pomenil tihi (ali pa tudi smrkavi, kot so ga nekateri hecali), pa je dobil mesto v ekipi Williams. Potrebno je poudariti, da to še ni bila današnja ekipa Williamsa, temveč eden izmed zgodnjih poizkusov Sir Franka imeti svojo ekipo. Imeli so šasije March in po besedah samega Franka Williamsa so imeli zelo malo tehničnih idej, kako izboljšati bolid. Edina stvar, ki so jo imeli še manj kakor idej, je bil denar. Carlos je bil zmeraj eden izmed Frankovih najljubših voznikov, prijazen, izjemno fizično močan in po njegovih besedah malce trdoglav. Bil je sposoben dirkati nad omejitvami vozila, glede na material, ki ga je imel na razpolago, pa je znal izvleči zelo dobre rezultate.
Po letih z Williamsom je odšel k Surteesu, a ko mu tudi ta ekipa ni več dovolila rasti, se je preselil k ekipi Brabham, takrat v lasti Bernija Ecclestona in verjeli ali ne, mali starosta Formule ena, človek ki je danes kontroverzen, je imel Carlosa rad. Kadar je Pace z Bernijevim bolidom odstopil je bil jezen in razočaran, hotel je prenehati z dirkanjem ter s prvim letalom odleteti domov, a med vožnjo do hotela sta z Bernijem že razpravljala kaj narediti, da bo na naslednji dirki bolid še boljši.
Carlos je bil znan tudi po tem, da za razliko od drugih voznikov, nikoli ni skrival čustev, posebej ob hudih nesrečah in smrtih drugih voznikov. Ni ga bilo sram potočiti tudi kakšno solzo ob tragičnih dogodkih. Leta 1977 je po smrti Toma Pryca na dirki v Kyalamiju potreboval malce oddiha pred zahtevno evropsko turnejo. Končno je sedel v bolidu, ki je kazal tako potencial in zanesljivost. Z družino je odšel na dopust v rodno Brazilijo na kmetijo prijatelja Fernandeza. Pace je načrtoval predvsem lenarjenje in sončenje ob bazenu, a 18. marca je odšel Fernandez na krožni polet z lastnim letalom. Carlosa je povabil s sabo in čeprav naj ne bi rad letel, prijazen kot je bil, ni želel reči ne. Nihče ni sumil, da bosta odletela za vedno. En izmed velikih upov Brazilskih navijačev je umrl na tragičen in glede na nevarnosti, ki jih je doživljal za volanom, precej bizaren način.
Ecclestona je smrt tako pretresla, da je, čeprav mu tega ni bilo treba, pomagal Pacejevi družini tako poslovno, kakor finančno in v stikih so še dandanes. Prej omenjeni Frank Williams je dejal, da je bil vsaj tako dober kot Carlos Reutermann in, da ko je Pace to želel je znal biti zelo hiter. Kakor vsi vozniki tiste generacije od trenutka, ko je spustil vizir na čeladi, ni poznal nikogar več. Ljubljen in spoštovan pa je bil prav od vseh, tudi desetletja po smrti. Prav je, da se spomnimo, da proga ob kraju Interlagos, kjer leži Sennin S, kjer je dosegel svojo edino zmago, nosi ime po njemu, Joseju Carlosu Paceju. Ni dosegel vse kar bi lahko, a njegovo ime leži na eni najlepših prog na svetu. Tudi to je ogromno.
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
