Danes je tematika zanesljivosti zelo popularna, razmerje med zanesljivostjo in hitrostjo bolida pa je verjetno eno od glavnih vprašanj, tako v glavah inženirjev, kot v mislih navdušencev. Sam rad posegam v modrost Angležev, kajti imajo izredno razvito motoristično kulturo in njihov rek pravi takole ” If you want to finish first, first try to finish” (Če hočeš končati prvi, najprej poskušaj končati).
Govoril bom o dveh bolidih iz sezon 1985 in 1986 za katera si upam trditi, da sta bila najhitrejša. Imela sta verjetno najmočnejši in najbolj tehnološko napreden motor in voznike, ki so bili prvovrstni, a kljub vsemu niso dosegli kar bi lahko. Beseda bo tekla o Lotusu 97T in Lotusu 98T. Ta črna bolida z zlatimi črtami sta s svojimi turbo Renault motorji v obeh omenjenih sezonah (vsaka sezona je imela tedaj 16 dirk) dosegla po osem pole positionov, torej v obeh letih točno polovico. Vozili so ju Elio deAngelis, Ayrton Senna in Johnny Dumfries (izjemno zanimiv in podcenjen voznik, a o njemu kdaj drugič), dosegli pa so bore malo. Pet zmag (3 v 1985 in 2 v 1986), v skupnem seštevku pa četrto in tretje mesto. Malce malo za bolida, ki sta vsako drugo dirko startala iz najboljšega startnega položaja.
Čeprav je Colin Chapman skrivnostno preminul leta 1982 je Peter Warr dobil zamenjavo za njegov neukrotljiv duh v Gerardu Ducarourgeu. Kdor pozna njegov življenjepis in delo pri ekipi Liger ve, kako ekstremen inžinir je bil. Po mojem mnenju je bil res primerna oseba, ki je lahko takrat nadomestila Chapmana v tistem, kar je bil v resnici labodji spev ene izmed najpomembnejših ekip Formule ena.
V drugi dirki sezone na Portugalskem je leta 1985 Ayrton Senna dosegel prvo zmago, a nato zaradi nezanesljivosti bolida, prevelike porabe goriva in verjetno prevelike želje po novi zmagi ni dosegel ene same točke kar sedem zaporednih dirk. Naslednje leto je še bolj zanimivo. Kot sem omenil je Lotus 98T dosegel osem pole positionov a verjeli ali ne, niti enega najhitrejšega kroga na dirki.
Odgovor zakaj se je to zgodilo je precej enostaven. Na teh dveh bolidih so bili vgrajeni najboljši motorji Renault turbo. Močni in napredni, a nezanesljivi in požrešni pri gorivu. Takrat v ekipi Lotus niso začeli z razvojem aktivnega vzmetenja (98T je imel že dve nastavljivi višini) in, ker jim Hewlandov menjalnik ni bil všeč samo s 5 prestavami so mu dodali še šesto. Naredili so celo svoje ohišje, v katero so vgradili Hewlandove zobnike in druge komponente. Intercooler pa je imel direktno vbrizgavanje vode, če omenim samo poglavitne zadeve. Seveda je bilo to v duhu Lotusa, premikati meje naprej brez čakanja, da jih drugi dohitijo. A dejstvo je naslednje, tako v letu 1985 kot 1986 je bil svetovni prvak Alain Prost, čigar McLaren je bil v primerjavi z Lotusom morda malce boljši le v aerodinamičnem pogledu( majhna prednost na hitrih progah), a imel je bistveno zanesljivejši bolid. In je zmagal.
Torej ni le vse v tem, da je bolid najhitrejši. Nujno potrebno je del te hitrosti žrtvovati za zanesljivost, kajti tudi veliki Enzo Ferrari je dejal ” Popolni dirkalnik je tisti, ki se pokvari v trenutku, ko prečka ciljno črto.”
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
