Ljudje imamo zanimivo lastnost, da pogosto kritiziramo sedanjost in idealiziramo preteklost, pa čeprav zadeva ni povsem črnobela. Tudi v Formuli 1 ni nič drugače. V diskurzu o najhitrejšem športu pogosto zasledimo nostalgijo po preteklosti, tistih dobrih starih časih, ko je bila F1 še zanimiva. Sanjamo o tistem kar je bilo nekoč, ko še ni bilo politike, ko je bilo dirkanje na prvem mestu in ko so bili dirkači še neustrašni gladiatorji. Pa je bilo res vse tako popolno?
V določenih segmentih zgornje teze držijo, a ne čisto povsem. Da, bili so časi Alberta Ascarija, Jima Clarka in Juana Manuela Fangia, ko je vsaka najmanjša napaka pomenila trčenje v grajen objekt ali izlet v morje. Mislim pa, da se lahko strinjamo da gre tu z razlogom za neke davno pretekle čase. Varnost je tu, in prav je tako. Morda je streznitev tistega dne v Imoli vendarle prišla nekoliko prepozno.
Pogosto zasledimo argument, da je sodobna Formula 1 nezanimiva sterilna procesija, ki služi za lažji skok v nedeljski popoldanski počitek. Ni nam treba daleč v zgodovino, da najdemo primer, ko je F1 bila prav to. Dolgočasna nedeljska procesija. Ne razumite me narobe, saj si je veliki Michael nedvomno zaslužil vse osvojene lovorike, a dominacija Ferrarija v obdobju 2000-2004 je bila obupno dolgočasna, prvenstvo pa je bilo praktično končano že po VN Avstralije, ko smo prvič videli razmerja moči, toda s tem ni nič narobe. Dominacija neke ekipe v določenem obdobju je sestavni del Formule 1. Tako je vedno bilo in vedno bo. Nekdo pač najbolje naredi svojo nalogo.
Tudi z argumentom, da je atraktivnost in zanimivost dirk Formule 1 nekaj, kar se linearno slabša se ne morem strinjati. Sezona 2007 je postregla z izjemnim trobojem za naslov svetovnega prvaka, leto kasneje pa smo videli psihološko srhljivko vse do zadnjega ovinka Interlagosa. V Sezoni 2012 smo denimo na prvih sedmih dirkah, videli prav toliko različnih zmagovalcev. Dominacija Mercedesa ob začetku hibridne ere pa tudi ni neupravičena. V Brackleyu so pač najbolje opravili domačo nalogo, a oscilacije se bodo dogajale, razmerja moči pa spreminjala.
Zdi se mi tudi, da se sodobne Formule 1 drži mit o čudežni elektroniki in računalniku v boksih, ki namesto dirkačev upravlja z bolidom. Tudi to ne drži. Sistema proti zdrsu pogonskih koles že dolgo ni več, kakor tudi ne večine ostalih podobnih pomagal. Start je zahteven, kot že dolgo ne, letošnji bolidi pa vikend za vikendom podirajo rekorde dirkališč. Spomnimo, da je bil ob prelomu tisočletja Ross Brawn mojster manipulacije s podobnimi sistemi, denimo zloglasni “launch control” na zmagovalnem Benettonu, a tudi to je Formula 1.
Kraljica motošporta je poseben šport, ki ga po svetu spremlja milijarde gledalcev. Gre za simbiozo med najmodernejšimi tehnološkimi stroji in najboljšimi vozniki. Evolucija je prav tako integralen del Formule 1. Nič več ne bo, kot je bilo, saj tudi ne more biti, ker je že bilo.
Matej Plešej
