Od svojega nastanka hočejo organizatorji dirk Formule ena prodreti na ogromno tržišče Združenih držav Amerike a izgleda, da je bil vsak poizkus zmeraj korak ali dva prekratek. Vprašanje je zelo kompleksno, a ga bom skušal čim enostavneje obdelati. Predvsem moramo razumeti velik kulturni razkorak med evropsko in ameriško dirkaško mentaliteto. Če bi Evropejca povprašali o znanih dirkah v Ameriki bi ta dejal 500 milj Indianapolisa, 24 ur Daytone in 12 ur Sebringa medtem, ko bi povprečni Američan omenil dirke NASCAR. To pa ima z našimi pogledi na motošport bore malo.
A da ne bi pomislili, da v to ni bilo vloženega ogromno truda. Že na začetku novo nastale Formule ena, od leta 1950 do leta 1960, je dirka za 500 milj Indianapolisa štela za svetovno prvenstvo F1. Čeprav so bili pravilniki različni in se vsi bolidi Formule 1 niso pojavili na štartnem razporedu kot danes, ampak so bili pretežno prisotni domači vozniki v domačih bolidih. V letu 1959 smo imeli F1 dirke v Serbringu, Riversideju in končno Watkins Glennu, kjer so nihali od najboljše organizirane dirke celega prvenstva do dirke, kjer so pijane horde sežigale parkirane avtomobile in celo avtobus, brez da bi jih zanimalo, kaj se dogaja na progi. Bile so tudi po dve veliki nagradi ZDA (vzhod in zahod), a dirke v Long Beachu, Detroitu, Dallasu, Las Vegasu in Phoenixu se niso obdržale, tudi zato, ker verjetno bolidi F1 ne morejo dirkati kar na parkirišču.
Poizkus na progi znotraj prstana v Indianapolisu se je neslavno končal zaradi znanega škandala z Michelinovimi pnevmatikami, Austin pa je uspešen ker ima v resnici velike dotacije zvezne države Texas in, ker večina ljudi pride na večerne koncerte. Formula ena pa je bolj za preganjanje dolgčasa ob čakanju na koncerte.
Zanimivo je tudi dejstvo, da je voznikov Formule ena iz ZDA zelo malo. V celi zgodovini le dva svetovna prvaka, enkratni Mario Andretti in Phill Hill. Sicer so Clark, Graham Hill, Emerson Fittipaldi, Nigel Mansell, Alex Zanardi, Juan Pablo Montoya pokazali iz kakšnega testa so vozniki Evropske šole, v nasprotni smeri pa Jacques Villeneuve. Tudi ekip ni bilo dosti, če omenim le Penske in Haas. (ki nima nič z današnjim Haasom)
Danes imamo v cirkusu ekipo Gena Haasa. Gospod ima v združenih državah ekipo serije NASCAR, a je dobro proučil Formulo ena. Vzel je evropsko miselnost, se oprl na Dallaro in Ferrari, dela dobro, a koliko časa bo zdržal? Čakam tudi kdaj bodo bolidi Formule ena postali zanimivi za ameriške sponzorje za promocijo na ameriškem in nato svetovnem tržišču. Šele ko bom videl npr. “Pepsi Haas Ferrari” (samo primer da se, razumemo, lahko bi bilo karkoli) bo narejen korak v smer, da bo Formula ena malce bolj popularna v ZDA. Nato bo potrebno še povprečnega ameriškega gledalca podučiti o pravilniku Formule ena, ki je v primerjavi z njihovo mentaliteto in navadami prekleto zapleten in zelo verjetno za njih nezanimiv (komplicirano je tudi za nas).
Vsekakor je danes formula ena še zmeraj tehnološko najbolj razvita kategorija, kar se tiče motošporta a zdi se, da Američanov to ne gane kaj dosti. Upam pa, da bo preboj po vseh naporih končno uspel.
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
