Če bi kdo prevedel zgornji naslov s pomočjo kakšnega elektronskega prevajalnika bi mu ta po vsej verjetnosti to prevedel v pomladna ekipa, čeprav v resnici pomen tega izraza bolj sovpada z izrazom mladinska ekipa. Zgodba, ki izhaja od tu naprej, je izjemno tragična in dramatična, a kot sem že velikokrat dejal, ne bi rad častil smrti, temveč življenje in hitrost. In navsezadnje bi rad, da bi ta zgodba pomagala komu malo bolj razumeti Enza Ferrarija in po drugi strani povedati zgodbo o skupini mladeničev, katerim so dirke pomenile več kot vse ostalo in so to ceno hote ali ne hote tudi plačali.
Lahko bi rekel, da je bilo leto 1956 eno izmed najtemnejših let v življenju Enza Ferrarija. Če ne najtemnejše pa zagotovo začetek nesrečnega obdobja, ki ga bo zaznamoval v kasnejših letih. Najhujši udarec je smrt njegovega sina Dina (Alfredo oz Alfredino Ferrari) in navijači oz. poznavalci vedo, kolikokrat se njegovo ime pojavi na drugih projektih, v spomin in izraz velike očetovske ljubezni. S Fangiem zmaga svetovno prvenstvo z bolidom Lancia D50 (te odkupi od Lancie, takrat samostojne, ko ta preneha z dirkanjem po smrti Ascarija), a mu “El Maestro” sporoči, da bo naslednje leto vozil za Maserati, po nekaterih pripovedih zaradi pritiska in rivalstva s Collinsom, po drugih, ker je zviti Argentinec vedel kateri bolid je najboljši.
Enzo, strt v osebnem žalovanju zbere okrog sebe mlado ekipo voznikov, z željo osvojiti vse. Da ne boste mislili, takrat ne samo, da so ti junaki vozili poleg formule ena še endurance, ampak tudi prave norosti od dirk, kot so bile Mille Miglia ali Targa Florio.
Od začetka leta 1957 do 1959 od originalne skupine voznikov ni več niti enega med živimi, če začnemo z Eugeniom Castellotijem, ki je 14. marca 1957 začel s testiranji novega Ferrarija 801 na progi v Modeni. Tam testira tudi Jean Behra z Maseratijem ( a on zasluži svoj članek) in oba se začneta dajati kdo bo hitrejši. Castelloti napačno prime robnik, poleti, pristane z bolidom na tribunah in tragično premine. Je bilo vzrok le tekmovanje in lovljenje rekorda, dokazovanje Ferrariju, kdo bo prvi voznik Castelloti ali Musso, postavljanje pred lepotico Delio Scalo, mogoče tehnična okvara, ne bomo izvedeli, a fant, ki je Ascariju posodil svoj bolid tistega usodnega dne, je sledil usodi svojega mentorja.
Mogoče ime Alfonso de Portago večini ne pove prav dosti. A ta bogat španski plemič je bil sigurno eden izmed najboljših voznikov svojega časa. Uradno je njegovo ime najdaljše v zgodovini formule ena (bilo bi za pol tega prispevka) a na Mille Miglia 12. maja 1957 skupaj s sovoznikom Nelsonom zleti v publiko, umreta oba in devet gledalcev vseh starosti. Lovil je moštvene kolege , so vodili dirko a bili v težavah. Kljub moštvenim ukazom.
Ferrari je takrat hotel prenehati, kajti mislim, da bi po tem imel vsaki od nas zadosti. Tudi v javnosti je bilo precej kritik, a nadaljuje. V ekipi Formule ena pa se odvija mala drama. Vozniki so v bistvu služili z nagradami za mesta dosežena na dirki in bile so obtožbe da sta se oba Angleža Hawthorn in Collins zmenila da se bosta krila en drugega proti Mussu in si razdelila nagrade. Spet so dirkali en proti drugemu ter v razmaku 20 dni umreta tako Musso 6. julija 1958 v Remisu, kot Collins 3. avgusta na Ringu. Mnogo voznikov se odloči prenehati tekmovati in novi oblaki dvoma se znova zgrnejo nad Enza. Prvenstvo zmaga Mike Hawthorn, eleganti britanski dirkač, ki nato preneha z dirkanjem, a izgleda ,da je Mladinska ekipa prekleta, ker 22. januarja 1959 tudi on umre, v prometni nesreči s svojim zelenim Jaguarjem ljubkovalno imenovanim Merc-eater, v dirki s prijateljem. A bojda, in to je nepreverjeno, naj bi bil neozdravljivo bolan.
V uradni kronologiji je to konec Squadre primavera, toda sam ji dodam še šestega člana, Wolfgang von Trips je bil v teh letih malce v ozadju, a je dirkal z zgoraj omenjenimi . Njihov tragični odhod mu je nekako izpraznil mesto, a prekletstvo je prekletstvo. V Monzi 10. septembra 1961 zleti v publiko tudi on.
Sedaj je verjetno lažje razumeti zakaj je imel Enzo Ferrari tako težak odnos z verjetno vsemi svojimi vozniki v kasnejših letih in zakaj je postavil svoje bolide pred voznike. Zgodba je tragična, a ni posvečena smrti, temveč mladeničem, ki so imeli življenjsko strast do hitrosti.
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
