V začetku, ko so prvi žarki motošporta zadeli obličje zemlje, so se verjetno tisti mogočni, močni oblastniki vprašali, pa zakaj se to sploh počne? Odgovor je bil jasen, zaradi razvoja.
In res, na začetku je bilo verjetno to točno. Dirka Pariz Peking, 24 ur Le Mansa in tudi dirke za VN so bile dober test za preizkušanje novih idej, komponent in rešitev. Seveda so bile tudi dobra komercialna pogruntavščina, kajti tako, kot so včasih junaki iz prog reklamirali najboljša olja ali rokavice, nam danes znamke prisotne na dirkah vsiljujejo nekaj kar naj bi bilo identično nečemu iz bolida Formule 1. Pa vsi vemo, da ni tako in tudi ne more in ne sme biti.
O duhu ekip v serijskih avtomobilih sem že pisal, sedaj je potrebno malo pozornosti nameniti prav tehnologiji, ki naj bi se selila iz tekmovalnih v serijske avtomobile. Točno, naj bi se. Serijski avtomobili morajo biti zanesljivi, zdržati veliko število kilometrov, biti udobni in hkrati varni (kar zagotovo ni prioriteta bolidov). Serijski avto mora biti tih in ekološko sprejemljiv in navsezadnje je tu nekaj, kar je ključno. Na naših luknjastih in zgrbanih cestah imamo hitrostne omejitve. Sedaj, kaj imajo hitrostne omejitve zveze z motošportom? Edina omejitev ki mi pride na misel je “only the sky is the limit”.
Je pa res, da smo v dobi izjemnega razvoja elektronskih naprav in principi teh lahko, če so ustrezno razviti, pomagajo odpraviti napako ali pomanjkljivost marsikaterega projekta. Seveda to pomeni da bomo ustvarili avto z mnogimi mrtvimi koti in zadeva bo nepregledna, saj lahko vgradimo kamere in senzorje, ki bodo to odpravili. Zakaj? Ker lahko. Vsak si lahko predstavlja kako bi piskalo v kabini Sebastiana Vettla, če bi imel na svojemu bolidu te senzorje na startu dirke v Singapurju.
Seveda pa imajo prestižne znamke, verjetno le zaradi nekega lažnega občutka povezanosti z motošportom vgrajeno tehnologijo bolidov. Robotiziran menjalnik z vzorci na volanu, diferencial, katerega lastnosti lahko tudi spreminjamo med vožnjo, pedal plina s senzorjem, ki ga lahko upravljamo sami, pa blažilce prav tako. Lahko si predstavljam bogatega ostarelega gospoda, z mično dvajsetletnico na sovozniškem sedežu, ki čakajoč na zeleno luč na semaforju, spreminja nastavitev diferenciala, da bo lepše zavil. Bodimo iskreni, večina avtomobilov sploh po konceptu ni enaka bolidom, torej s pogonom na zadnji osi in motorjem vgrajenim na sredini med osmi, tik pred zadnjo osjo. In priznajmo si malokdo resnično zna pravilno voziti tako vozilo (pravilno v smislu, da izkorišča tehnično prednost, ki mu daje) Sam imam nekaj takšnega in priznam vam, da je prava muka voziti za vozilom z motorjem spredaj in pogonom na prednji osi. Ne zato, ker tisti pred mano ne bi znal voziti, ampak ker gre za malo drugačen način vožnje.
Pa poudariti moram še nekaj. Določene tehnologije Formule ena v serijskih avtomobilih nimajo kaj iskati. Naprimer zavore iz ogljikovih vlaken. Verjetno ne obstaja boljša kombinacija, kot so ohlajeni diski in otroci, ki se igrajo ob cesti ali gredo v šolo. Ali platišča iz magnezijeve litine, kajti ko se ta enkrat vnamejo, morajo izgoreti do konca. Pogasiti se jih ne da.
Sedaj pa nekaj drugega. Predvčerajšnjim sem videl gospo/dično speljati v križišču s krofom v ustih in brez rok na volanu (z nalepko na zadku avtomobila Pozor, otrok v avtu!), kar z mojim konceptom, kaj počnem za volanom, nima nikakršne zveze. Izgleda, da je razvoj cestnih avtomobilov šel v smer elektrike in hibridov (kar bom sam sprejel samo takrat, ko bodo izpuste merili ladjam, letalom in diesel vlakom) ter samovozečih vozil.
Predpostavljam, da so se mladci na začetku zgodbe precej nasmejali, ko so mogočnega, a neukega gospoda prepričali, da gre za razvoj. Od zmeraj je šlo zgolj in samo za zabavo.
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
