Ko bom velik bom privatnik…

2

Ena izmed najbolj spornih določil sodobne Formule ena je po mojem mnenju ta, da morajo imeti ekipe intelektualno lastnino bolida, s katerim tekmujejo, oziroma povedano poenostavljeno, ekipe morajo same sestaviti in zrisati svoje bolide. Če malo pomislimo, je to zadeva, ki so jo do nedavnega vodili pri Red Bullu in Toru Rossu (slednji je imel leto stare šasije). Tudi pred ero BMW-ja so bili bolidi Sauberja v nekih delih sumljivo podobni starim Ferrarijem.

A govoril bi rad o pravih privatnih ekipah, ki niso bile finančno ali strateško povezane s “pravimi” konstruktorji in so imele v svojih vrstah dobre voznike, ki so imeli manj sreče in so morali še dokazati, da so spet vozili za konstruktorja. Za to so morali imeti tudi material, ki je omogočal zmage. In o taki ekipi bom govoril danes. Ste že kdaj slišali za ekipo Roba Walkerja? Vem, nekateri ste, nekateri pa ne. V Formuli ena so tekmovali od leta 1957 (s posamičnimi štarti v 1953 in 1954) ter vztrajali do leta 1970. Imeli so tudi svojo značilno barvo (livery), ker so bili temno modri z obročem bele barve okrog nosu, v čast škotskim koreninam lastnika ekipe. In čeprav so na začetku uporabljali material Connaughta, so hitro prešli na šasije Cooper, Brabham in Lotus. Če pomislimo, da so za to ekipo vozili med ostalimi Stirling Moss, Jack Brabham, Graham Hill, Jo Siffert in Maurice Trintigniant, vam ne bo nenavadno, da so ob 10 pole positionih tudi devetkrat zmagali. In to je bera razultatov, ki jo marsikatera bolj “prestižna” ekipa ni dosegla.

Prav ta zvrst ekip bi lahko pomenila danes rešitev mnogih problemov Formule ena, čeprav bi bil to lahko dvorezen meč. Kajti če bi imeli po eni strani več bolidov na štartni vrsti, bi bilo manj pravih konstruktorjev. Ekipi kot je Sauber se namreč ne bi splačalo projektirati in konstruirati lastnega bolida, če bi bil na primer lanski Mercedes (samo za primerjavo) bistveno boljši. Bi pa bili po mojem mnenju pozitivni učinki bistveno bolj vidni. Z malo politične volje bi se dalo danes s takšnimi ekipami v cirkusu dobiti morebitni sedež za Alonsa ali ekipo za Hondo. Brez večjih težav in dram, kot se to dogaja danes.

Team Walker pa se moramo spomniti še po dveh malih zanimivostih. Prvič: z njimi so tekmovali konstruktorji prve formule 4×4, Ferguson P99, ki je bila hkrati zadnja s prednjim motorjem. Zamislil si jo je Harri Ferguson, oče sodobnega traktorja in eden izmed lastnikov Massey-Fergusona (če mislite, da je to bizarno, uporabljali so motorje Coventry Climax kot mnogi takrat, le da je primarno „firma“ Coventry Climax izdelovala gasilsko opremo, predvsem gasilske brizgalne).

In zgodbe še ni konec, kajti obljubil sem dve zanimivosti. Team Walker je danes še kako prisoten v Formuli ena. Kako, se boste vprašali? Rob Walker je bil dedič dinastije, ki je imela v lasti whiskey Johnny Walker. In čeprav je ta danes v drugih rokah, je še kako prisoten v cirkusu.

Simon Jazbec

guest
2 Komentarji
najstarejši
najnovejši najbolj priljubljeni
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje
Byrkus

Velja omeniti, da je v Walkerjevi ekipi Stirling Moss zmagal s Cooprovim avtom leto pred tovarniško ekipo, in prav tako tudi z Lotusom. In v letih 1959, 1960 in 1961 je v skupnem seštevku Moss zasedel tretje mesto, takrat so bili boljši le vozniki tovarniških, neprimerno hitrejših dirkalnikov.

SimonJazbec

Seveda, meni osebno bi bila bolj všeč taka ekipa kot današnji Sauber