Mnogi so ga imeli za hladnega, preračunljivega, krutega vodjo in lastnika ene izmed najuspešnejših ekip sodobne Formule ena. In res, rad si je prilaščal ljudi, materiale in sponzorje ostalih ekip (Williamsu je izmaknil TAG, turbo motorje Honda v 80-ih in nenazadnje Adriana Neweya, spomnite se samo drame okrog motorjev Peugeuot/Mercedes). A, da ne bo pomote, vse to je naredil samo z enim ciljem, zmagati. Sam verjamem, da so bile tudi odločitve, ki so pripeljale do njegovega umika iz Formule ena sprejete s tem namenom. Pač še ni izšlo. A Ron Dennis ima za razliko od marsikaterega, še danes aktivnega vodje ekip, veliko človeško plat. To je sicer vedno poizkušal skriti, a so ga dejanja vselej razkrila.
Če to ne bi držalo danes zagotovo ne bi poznali Lewisa Hamiltona, ki ga je pod svoje okrilje vzel še kot nadarjenega najstnika. Skozi kariero pa mu veliko pomagal s sponzorji in nenazadnje s sedežem pri Mclarnu in bil za to tudi ustrezno nagrajen. Rad je imel tudi Ayrtona Senno in le zamislimo si lahko, kakšna bi bila zgodovina formule ena, če bi Ron pri voznikih ravnal več z razuma, kot s srcem. Tako, kot je to počel v na tehničnem področju.
Vrnimo se v devetdeseta, v burno obdobje formule ena in primerjajmo usodi dveh finskih voznikov, med sabo malce podobnih, a v končni fazi bistveno različnih. Leta 1994 je imel JJ Letho trdno v rokah drugi sedež v takratni ekipi Benetton. To je bil bolid, s katerim je takrat Michael Schumacher postal prvič svetovni prvak. V testiranju pred začetkom sezone si je v nesreči na progi poškodoval vratna vretenca. Izpustil je nekaj dirk, jih nekaj dirkal spet izpustil, spet vozil in zaključil kariero. Nikoli ne bomo izvedeli kako hude so bile poškodbe in ali je bil voznik prisiljen v dirkanje še preden so bile poškodbe ustrezno pozdravljene. So bile to sploh njegove želje in koliko je v resnici imel podpore v ekipi. In, če bo kdo rekel, no ja, saj jo je vodil Flavio Briatore, vemo kakšen je bil, bom sam rekel, no ja, Ron je imel pa Spygate. Nista si bila bistveno narazen.
A po moje je Ron resnično malce drugačen. Spomnimo se hude nesreče Mike Hakkinena v Adelaidu 1995. Hakkinen je pristal v komi. Kdo bi še stavil na njega? Ron Dennis je.Od Mike je zahteval popolno predanost in odločenost ter mu v zameno dal vso možno podporo. Ta odločitev je prinesla zmage in tri naslove svetovnega prvaka (dva vozniška in enega konstruktorskega), a bila je odločitev srca in ne razuma. Pravilna, vsekakor, a kot sem že dejal nekje drugje, lahko je biti pameten za nazaj.
Čeprav ima lahko o Ronu Dennisu vsak svoje mnenje, pozitivno ali negativno, mu ne smemo očitati pomanjkanja čustev, kajti ta ljubitelj sivih barv, čistih linij in predvsem zmag je že večkrat dokazal, da kjub vsemu ima srce in, da je dal vse za svoje voznike. Ti dirkači pa so mu bili v zameno pripravljeni dati vse.
Simon Jazbec @F1.si
@simonjazbec
Se strinjam z napisanim. Mnogi dirkači in mehaniki so v njemu videli tudi lik očeta. Gordon Murray je dejal, da je užival delat z Ronom, saj mu je ta v začetku takoj dejal, da je on v ekipi da zriše bolid, Ron sam bo pa poskrbel denar za to. Prav tako ima o njem zelo visoko mnenje Jo Ramirez, ki je bil team manager v McLarnu v ’80 in ’90. Še ena anekdota, Dennis je posodil svoj helikopter Galvau Bueni, Antoniu Bragi, Christianu Fittipaldiju in Gerhardu Bergerju, da so takoj po dirki Imola 1994 odleteli v Bologno v bolnico k… Preberi več
Gordona cenim kot pravega čarovnika in Dennis mu je omogočil morda največjo umetnijo, kar jih je izrisal, McLaren F1
Tole pisanje nasploh je pa težko berljivo, se opravičujem. Pa vseeno hvala, ogromno informacij v člankih, sploh okoli tehnike…