Gilles Villeneuve

1

Tako velika je njegova legenda in tako močan njegov sij, da še danes, 35 let po njegovem odhodu, njegov spomin še živi, in kdor je pravi F1 navdušenec, razume, kako težko mi je pisati ravno o njemu … Gilles Villeneuve.

Težko je, ker je še za časa svojega življenja prešel tisto mejo med človekom in legendo. Vsak zapis pa mora biti posledično skrbno pretehtan. Kaj je imel ta majhen Kanadčan, deškega obraza in prijaznega glasu, tako posebnega? Ni tako enostavno razumeti, a James Hunt je tisto nekaj videl ter ga priporočil Marlboru in McLarnu, naj ga preizkusijo. Enzo Ferrari ga je vzljubil le po eni dirki. Hotel ga je imeti v lastni ekipi. In če je bil do drugih svojih voznikov strog in nepopustljiv, je do njega bil zmeraj prizanesljiv. Gilles mu je to vrnil z vožnjami na mejah mogočega, pogosto preko te meje, z neverjetno bero poškodb bolidov in spektakularnih nesreč. Gilles pa je zmeraj odkorakal iz razbitin bolida, ko ta ni mogel več naprej.

Gilles ni bil bil tip playboya kot Hunt. Bil je družinski človek, oče, pozoren in ljubeč. 

Gilles ni bil bil tip playboya kot Hunt. Bil je družinski človek, oče, pozoren in ljubeč. Bil je izvrsten trobentač (njegov zvok mi je podoben Chetu Bakerju), v intervjujih nikoli ohol ali domišljav ter zmeraj pripravljen mirno povedati svoje mnenje.

Kaj je torej tisto, kar ga je naredilo tako izjemnega, da je sprožil pravo “Villeneuve vročico” (Febbre Villeneuve)? Gilles je oboževal hitrost, v trenutku, ko je spustil vizir, je postal eno z bolidom. Ko je šel naravnost in ko je šel počez. Čeprav tudi danes pogosto vidimo voznika pripeljati svoj bolid v bokse s predrto gumo ali zlomljenim stabilizatorjem, tega ne stori tako kot Gilles, s polnim plinom, brez obotavljanja. Sposoben je bil napolniti dirkališče v Monzi in publika je prišla gledati njega, vzklikajoč prav tako glasno, ne glede na to ali je končal prvi ali peti. To niso bili časi le dveh ali treh dobrih dirkačev, to so bili časi, kjer šampionov ni manjkalo. O Gillesu so kolegi pravili naslednje:

“Gilles je bil nezapleten apolitični človek brez ovinkarjenja in zmeraj je bil absolutno pošten. Če smo testirali in je bil avto zanič, ga je poizkusil in odkrito povedal: Avto je zanič, čeprav ga lahko vozim cel dan in pri tem uživam, je še zmeraj zanič.  Stari ( Enzo Ferrari) ga je oboževal zaradi tega” Harvey Postlethwaite
“Mislim, da je bil Gilles popoln voznik … Njegov talent je bil večji od kogarkoli izmed nas” Niki Lauda
” Vem, da človek ni zmožen delati čudežev, a Gilles nas je znal zmeraj presenetiti.” Jacques Laffite
“Njegovo obvladovanje vozila je bilo neverjetno, tudi če ga primerjam z vsemi vozniki, ki sem jih srečal v svoji karieri.” Jackie Stewart
“Ko je Gilles umrl, je bilo grozno. Jokal sem tisti dan in naslednjega tudi, čeprav je bila na sporedu dirka. Na štartu sem imel občutek, da od sedaj naprej smo vsi enaki, Villeneuve je odšel in njegovega nedosegljivega talenta ni več med nami.” Rene Arnoux

Gilles je zmagal le šest velikih nagrad, a zmagal je za vsa naša srca, zatorej  je njegova številka 27 sveta, kajti le izbranci so si jo lahko zaslužili in ne izbrali. Dirkališče v Montrealu nosi ime po njem, in če bo kdo stopil na dirkališče v Imoli, bo poleg njegovega ovinka opazil, da je na tretjem štartnem mestu Kanadska zastava, njegovi zadnji dirki v spomin. Dirki legend, kjer se naj bi končalo prijateljstvo in je bila povod za njegov konec.

Zgodb in posnetkov o Gillesu je poln splet, v nadaljevanju povzemam govor Jodyja Scheckterja na njegovem pogrebu:

“Pogrešal ga bom iz dveh razlogov. Prvič, ker je bil najhitrejši voznik v zgodovini motošporta. In drugič, ker je bil najbolj pristen in iskren človek, ki sem ga kadarkoli poznal. Toda ne bo pozabljen. Spomin na njegove dosežke bo ostal za vedno.”

Gillesov sin Jacques je leta 1997 postal svetovni prvak z Williamsom

Zaključil bom z besedami, sposojenimi pri Giovanniju Tomasu da Lampedusu:

“Poredkoma se pojavijo na zemlji posamezniki, ki izžarevajo v svojem obstoju sij, kateri je nad človeškim. Ampak za pripadati tej redki skupini izbrancev sama genialnost ni dovolj: ne Shakespeare,ne Dante, ne Michelangelo, ne Baudelaire niso bili “angeli”. Mogoče so bili bogovi, a angeli zagotovo ne. Za sprejem v skupino angelov mora posameznik umreti mlad, ali pa prenehati zelo zelo zgodaj s svojo umetnostjo, in razume se, da mora biti ta izjemne vrednosti, razume se, da je njegova pojava hitra in bliskovita tako, da nam sivim posameznikom da občutek srečanja z nadčloveškim bitjem, katerega smo zaznali v bežnem srečanju z očmi, preden je spet odšel nad oblake in nam pustil svoje neizmerne darove božanskih kvalitet in grenak priokus zaradi prehitrega odhoda.”

Simon Jazbec

@simonjazbec

guest
1 Comment
najstarejši
najnovejši najbolj priljubljeni
Inline Feedbacks
Oglejte si vse komentarje